Pred besom molčati

»V teh dneh so prispele novice, kako je veliko ljudi zaskrbljenih zaradi drugih na splošno in mislijo na družine, ki nimajo dovolj za življenje, na ostarele, ki so sami, na bolne v bolnišnicah, ter molijo in poskušajo najti kakšno pomoč. To je dobro znamenje. Zahvalimo se Gospodu in prosim,o da bi v srcu svojih vernikov spodbudil ta čustva.«

Homilija

»Berilo je skoraj nekakšna vnaprejšnja kronika o tistem, kar se bo zgodilo Jezusu. Je kronika za naprej, je preroštvo. Zdi se kot zgodovinski opis tistega, kar se je zgodilo pozneje. Kaj pravijo hudobneži? 'Zalezujmo pravičnega, ker nam je nadležen in nasprotuje našim delom, ker nam očita prestopke postave in nam oponaša napake naše vzgoje. Baha se, da Boga pozna in se imenuje Gospodovega sina. Postal nam je obtožba našega mišljenja, nadležen nam je že, če ga vidimo, ker njegovo življenje ni podobno drugim in njegova pota so posebna. Zakaj če je pravični sin Boga, se bo zanj zavzel in ga otel iz roke nasprotnikov.'

Pomislimo na tisto, kar so govorili Jezusu na križu: 'Če si Božji Sin, stopi dol. Naj te On reši.' In zatem načrt za delovanje: 'S sramotenjem in mučenjem ga poskusimo, da spoznamo njegovo krotkost in preizkusimo njegovo potrpežljivost; na sramotno smrt ga obsodimo, saj ga bo po njegovih besedah Bog rešil!' Gre za preroštvo točno tistega, kar se je zgodilo. Judje so ga hoteli umoriti, pravi evangelij. 'Hoteli so ga torej prijeti, –  kot beremo – a nihče ni stegnil rok po njem, ker še ni bila prišla njegova ura.'

Ta prerokba je preveč podrobna. Načrt delovanja teh hudobnih ljudi je narejen od podrobnosti do podrobnosti. Z ničemer ne prizanese. 'Preizkusimo ga z nasiljem in mučenjem, poskusimo, koliko prenese, postavimo mu zasede, nastavimo mu pasti, da vidimo, če pade.' To ni neka preprosta sovražnost, ni nek načrt, zagotovo zloben, ene stranke proti drugi. To je nekaj drugega. Temu se reče sovražni bes: ko hudič, ki vedno stoji za slehernim besom, hoče uničiti in pri tem ne prizanaša s sredstvi.

Pomislimo na začetek Jobove knjige, ki je tudi preroški. Bog je zadovoljen z Jobovim načinom življenja. In hudič mu pravi: 'Seveda, če pa ima vse. Nima preizkušenj! Preizkusi ga.' In hudič mu najprej odvzame dobrine, potem mu vzame zdravje. Job pa se ni nikoli, nikoli oddaljil od Boga. A hudič je tisti, ki deluje v besu. Vedno. Za vsakim besom je hudič, ki hoče uničiti Božje delo. Za vsako razpravo ali za neprijaznostjo, lahko da je hudič, ampak daleč, z običajnimi skušnjavami. Ta bes pa je zelo pretanjen. Pomislimo, kako se je hudič razbesnel ne samo proti Jezusu, ampak tudi s preganjanjem kristjanov. Kako je iskal najbolj prekanjena sredstva, da bi jih pripeljal do odpadništva, da bi se oddaljili od Boga. To je tisto, o čemer mi v vsakdanjem govoru pravimo, da je diabolično. Ja, to je hudičeva pamet.

Pripovedovali so mi nekateri škofje iz ene od držav, ki so doživele diktaturo ateističnega režima. Med preganjanji so prišli do podrobnosti, kot je tale: v ponedeljek po veliki noči so učiteljice morale vprašati otroke: 'Kaj ste včeraj jedli?' In otroci so povedali, kaj so jedli. In nekateri so rekli: 'Jajca.' In tiste, ko so rekli, da so jedli jajca, se je zatem preganjalo, da bi videli, ali so bili kristjani, kajti v tisti državi se je na velikonočno nedeljo jedlo jajca. Vse do te točke, da bi se videlo, da bi se vohunilo, kje je kakšen kristjan, da bi se ga ubilo. To je bes preganjanja in to je hudič.

Kaj storiti v trenutku besa? Lahko se naredita samo dve stvari. Razpravljati s temi ljudmi ni mogoče, kajti imajo svoje ideje, fiksne ideje, ideje, ki jim jih je hudič posejal v srce. Slišali smo, kakšen je njihov načrt delovanja. Kaj se lahko stori? To, kar je storil Jezus: molčal je. Pretrese, ko v evangeliju beremo, da pred vsemi tistimi obtožbami, pred vsem tem, Jezus molči. Pred duhom besa, samo tišina, nikoli opravičevanja. Nikoli. Jezus je govoril, razložil je. A ko je razumel, da besede ne koristijo – tišina. V tišini je Jezus živel svoje trpljenje. To je molk pravičnega pred besom. In to velja tudi pred, recimo temu, malimi vsakdanjimi besi. Ko kdo med nami sliši, da je proti njemu neko opravljanje in se govorijo stvari in zatem ne pride ven nič. Biti tiho. Tišina. Prenašati in prestati bes opravljanja. Opravljanje je tudi bes, je družbeni bes: v družbi, v četrti, na delovnem mestu, a vedno proti nekomu. To ni tako zelo velik bes kot tisti prej, a je bes, ki hoče uničiti drugega, ker nekoga nekaj vznemirja, moti.

Prosimo Gospoda za milost, da bi se borili proti hudemu duhu, da bi razpravljali, ko moramo razpravljati. A da bi pred duhom besa imeli pogum molčati in pustiti, naj drugi govorijo. Enako tudi pred tistim malim vsakdanjim besom, kar je opravljanje: pustiti jih govoriti. In ostati v tišini, pred Bogom.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 27.3.2020)

Homilija: Pred besom, molčati. Papež spomnil na vse, ki pomagajo