Jezus je vstajenje in življenje
Tisti čas je bil neki bolnik, Lazar iz Betánije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z dišavnim oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi. Njen brat Lazar je bil bolan. Sestri sta tedaj poslali Jezusu sporočilo: »Gospod, glej, tisti, ki ga imaš rad, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v Božje veličastvo, da bo po njej poveličan Božji Sin.«
Jezus je ljubil Marto, njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil. Nato je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci so mu dejali: »Učitelj, pravkar so te hoteli Judje kamnáti, pa greš spet tja?« Jezus je odgovóril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«
To je rekel, in nato jim je dejal: »Naš prijatelj Lazar spi, vendar grem, da ga zbudim.« Učenci pa so mu rekli: »Gospod, če spi, bo ozdravél.« Jezus je govóril o njegovi smrti, oni pa so mislili, da govori o navadnem spanju. Tedaj jim je Jezus povedal odkrito: »Lazar je umrl. Zaradi vas pa se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se je imenoval Dvojček, je tedaj rekel součencem: »Pojdimo še mi, da umremo z njim!«
Ko je torej Jezus prišel, je zvedel, da je Lazar že štiri dni v grobu. Betánija pa je blizu Jeruzalema, približno petnajst stadijev od njega. Veliko Judov je prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti; Marija pa je sedela doma.
Marta je tedaj rekla Jezusu: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl; a tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga zaprosiš.« Jezus ji je rekel: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu je dejala: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« Jezus ji je rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Odgovorila mu je: »Da, Gospod. Trdno verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, ki prihaja na svet.« In ko je to rekla, je odšla in poklicala Marijo, svojo sestro. Skrivaj ji je dejala: »Učitelj je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in mu šla naproti.
Jezus še ni prišel v vas; še vedno je bil na kraju, kjer mu je prišla naproti Marta. Judje, ki so bili pri njej v hiši in jo tolažili, so videli, da je Marija hitro vstala in odšla ven. Stopili so torej za njo, ker so mislili, da je šla h grobu, da bi tam jokala. Marija je prišla tja, kjer je bil Jezus. Ko ga je zagledala, mu je padla k nogam in mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Ko je Jezus videl, da joka in da jokajo tudi Judje, ki so prišli z njo, ga je do srca ganilo in je vzdrhtél. In dejal je: »Kam ste ga položili?« Rekli so mu: »Gospod, pridi in poglej!« Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je imel rad.« Nekateri izmed njih pa so dejali: »Ali ni mógel on, ki je slepemu odprl oči, tudi storiti, da bi ta ne umrl?«
Jezus je bil v sebi spet ganjen in je šel h grobu. Bila je to votlina in pred njo je bil prislonjen kamen. Jezus je rekel: »Odstranite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu je dejala: »Gospod, že ima zadah, saj je četrti dan mrtev.« Jezus ji je rekel: »Ti mar nisem rekel, da boš videla Božje veličastvo, če boš verovala?« Odstranili so torej kamen; Jezus pa je vzdignil oči in rekel: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Vedel sem, da me vsělej uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji okrog mene, sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.«
In ko je to izrekel, je zaklical z močnim glasom: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven. Noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim je rekel: »Razvežite ga in pustíte, naj gre!« Veliko Judov, ki so prišli k Mariji in videli, kaj je stóril, je začelo verovati vanj. (Jn 11,1-45)
Tihota, šola trpljenja in umiranja
Za nedeljo veselja spet drugačna nedelja in to tiha. Tiha, da bi se učili tišine oz. tihote, ki nas uči sprejemati in nositi trpljenje, da bi znali umreti sebi in živeti Bogu. Tihota, ki se je moramo naučiti tudi v trenutnem položaju svetovne krize, je potrebna, da bi slišali Boga, da bi ga razumeli, kaj nam v tem trenutku želi povedati. O takšni tihoti govori tudi današnji evangelij. Poglejmo ga od bliže.
Zanimivo, kako jasno Jezus pove, da Lazarjeva bolezen ni za smrt. In neverjetno, kako dolgo čaka, da 'poseže' vmes. Je to res potrebno? Zakaj tako dolgo 'molči'? Jezus bi lahko ob novici, da je Lazar bolan, prav na hitro rešil problem. Tako kot je rekel uradniku, tvoj sin živi in je ozdravil bolnega sina od daleč, bi lahko ozdravil Lazarja ali pa ga brez odlašanja obudil od mrtvih. On pa dopusti, da se pred nami odvija cela drama bolečine, obupa in upanja. Zakaj ta božji molk? Zakaj je to način Jezusovega delovanja?! Česa nas uči? Jezus deluje v molku tudi takrat, ko je bil z učenci v čolnu in je spal. Ob tem dogodku nam je spregovoril tudi papež, ko je 'mestu in svetu' podelil svoj blagoslov s prošnjo za prenehanje pandemije. Občudujem papeža, ki tako vztrajno spodbuja v času tega trpljenja. Zakaj ga občudujem? Ker verjetno ve, da ga Bog ne bo uslišal tako, kot ga prosi, ampak nekako drugače. Ker verjetno ve, da bo ta pandemija šla svojo pot, dokler bo Bog dopustil.
Čemu ta božji molk? Čemu molk v raznih preizkušnjah in trpljenju? Te dni mi je prišel v roke križev pot že pokojnega duhovnika Otmarja Černilogarja. V njem razmišlja, da se človek loči od drugih živih bitij po tem, da zna trpeti, oz. ker trpljenju more dati smisel in ga s smislom sprejema. Ja, gotovo, človek z božjo pomočjo to zmore, a še vedno ni lahko trpeti, ni lahko molčati, ni lahko čakati. To danes okusijo še posebej tisti, ki nosijo največje posledice pandemije. Vsi pa smo vsekakor lažje filozofi, radovedneži, preračunljivci, kot smo razmišljali ob evangeliju pretekle nedelje. Težko je zreti v skrivnost, kot se zazre v kako majhno, nepomembno stvar otrok in se z njo 'igra' ure in ure. Težko je verjeti v življenje, kakor to dela Bog, tudi ko je pred njim križ, strašna smrt, tišina.
Vrnimo se k evangeliju. Zakaj Jezus vztrajno nič ne naredi? Še več, zakaj nazadnje celo joče? Vedel je, da bo Lazarja obudil, pa je vendarle jokal. Zakaj? Jezusov jok razumem kot jok njega kot človeka, ki doživlja trpljenje, čisto po človeško. Smrt kot preizkušnjo človeka. Sočustvoval je z bližnjimi, ker je čutil grozo trpljenja, ki se mu je približevalo. Kot človek je vedel, da bo moral trpeti in umreti. Kot Bog pa je vedel, da ga bo Oče obudil. V njem je ista groza tihote in njena skrivnostna moč. V grozi trpi in v skrivnosti nosi. Kot človek in Bog.
K temu soočenju nas vabi današnji odlomek in današnja tiha nedelja. Da se potopimo v tihoto, v kateri naj kot minljiva bitja odkrivamo grozo trpljenja in smrti, kot božje podobe pa lepoto vstajenja. Božja modrost ni naša, a tu smo, da se je učimo in da ji sledimo. Čemu Bog molči tudi danes, ko ljudje umirajo? Čemu papež moli z vero v rešitev, a je Bog po vsej verjetnosti ne bo dal? Bog nas vabi v tihoto, da bi se v njej učili nositi trpljenje in umirati sebi. Ko namreč umiramo sebi v nas raste božja podoba. Ko umiramo sebi, v nas raste Bog. Kako umiramo sebi? Ko v potrpežljivosti in ponižnosti rečemo, kot so rekli včasih: Bog ti že veš, zakaj je to dobro. Ko v isti ponižnosti razmišljamo, česa nas Bog želi naučiti. Ko v ljubezni vztrajamo v življenju za druge, čeprav za ceno prezira in spotikanja.
Naj nas torej trpljenje in preizkušnje, ali celo smrt ne odvračajo do veselja pretekle nedelje. Kot otroci in varuhi življenja se v tihoti učimo sprejemati božjo voljo. Po njej bomo veselje v tihoti ohranili, ali pa ga našli. Naj bo tiha nedelja povabilo k tihoti, za več pristnega veselja in več življenja v nas in med nami.
O tihoti kot šoli umiranja sem razmišljal pred leti ob mislih p. Grčarja. Spomnim nanje ob tej priložnosti, če bo komu prišlo prav.
UMRETI V POTRPEŽLJIVOSTI
Ko trpiš brez pritoževanja. Ko se odpoveš lagodju.
Ko ne iščeš tolažbe drugih ljudi. Ko umreš svojim potrebam.
Ko potrpežljivo čakaš, da seme kali počasi. Ko umreš rezultatom.
UMRETI V PONIŽNOSTI
Ko daš prostor drugemu. Ko umreš svojemu položaju.
Ko brez hrupa razdajaš svoje darove. Ko umreš vsakemu priznanju.
Ko dopustiš, da te obsodijo. Ko umreš dobremu imenu.
UMRETI V USMILJENJU
Ko ne razkriješ krivde svojih bratov. Ko se odpoveš tekmovalnosti.
Ko ne obsojaš, ampak posežeš v globino. Ko umreš pravici.
Ko odpustiš in greš naprej. Ko umreš vsakemu dokazovanju.
UMRETI V LJUBEZNI
Ko ne odgovoriš na žalitve. Ko umreš lastni ceni.
Ko ne uveljavljaš svojih pravic. Ko se odpoveš svoji moči.
Ko prepustiš Bogu, da brani tvojo čast. Ko umreš svojemu ponosu.
UMRETI V VERI
Ko si tiho, ker On deluje. Ko umreš sebi.
Ko se odpoveš glasovom sveta, da si lahko v Njegovi bližini.
UMRETI V UPANJU
Ko objameš križ, ne da bi vprašal: Zakaj?
Bog naj nam da pogum, da bi vedno znova tvegali umirati, da bi on lahko zaživel v nas.