Da novopečena starša ohranita svojo samostojnost in primerno razdaljo v odnosu do svojih staršev, je kar  težko, a potrebno izpeljati.

Vidva sta starša in vidva sta odgovorna za otrokovo vzgojo.

Če vajini starši podpirajo vajin način vzgoje, so lahko stiki pogostejši, vendar v dogovoru z vama.

V kolikor pa vajini starši bolj ali manj prikrito podirajo način vajine vzgoje, ki je običajno v tem, da na razne načine kupujejo vnukovo pozornost, pa je potrebno stike zmanjšati. Iz odnosa z njimi bosta začutila ali sta enakovreden sogovornik, ali pa nekdo, ki še ne ve dovolj, ker sta še premalo dolgo na svetu.

Najpogosteje se to kupovanje izraža na naslednje načine:

·        dajejo priboljške tik pred obroki, kar vidva, kot starša ne dovolita

·        pospravljajo namesto otroka, ker je pač še premajhen in tega ne zmore

·        dovolijo dejanja, ki so slaba, češ, da otrok še ne ve, kaj dela

·        za vnuka bi šla na konec sveta, da bi mu izpolnila njegovo željo, itd.

Da se stara starša prilepita na vnuke, je razlog v tem, da je odnos med njima  ohlapen in oddaljen in si nimata več kaj  dosti povedati, zato postanejo vnuki tisto sredstvo, ki ju zopet povezuje in preko katerega komunicirata.

Želim vama veliko moči pri postavljanju in dogovarjanju  vaših odnosov, saj bo le spoštovanje dogovorjenega, tisti temelj, ki bo gradil ali pa podiral vaše odnose.

Midva sva zaenkrat v malo drugačni poziciji, ker še nimava otrok in tako v praksi še nisva imela konfliktov zaradi tega. Dejansko veva le to, kar sva doživljala kot vnuka. V bistvu je moja družina živela sama le do mojega 10. leta, kasneje se je nona preselila k nam. Meni je blo fajn, da je blizu in skrbi za nas. Takrat seveda nisem čutila trenj in problemov, jih pa sedaj. Spoznala sem, da je mama kar nekaj "pretrpela", da je morala marsikatero "požret" in prenest. Še zdaj so prisotna velika trenja; mama čuti, da nikoli ni bila svobodna in samostojna glede mnogih stvari, glede naše vzgoje pa še posebej - nona pač "ve več" in mora vedno svetovati ter "pristaviti svoj lonček". Zdaj tudi jaz iste reči, ki so mi bile v otroštvu všeč, dojemam drugače - skozi mamine oči in se mi ona smili... Pri tem vem, da je že mama naredila napako, ko je določene stvari že od začetka dopuščala, kasneje pa jih je težko spremenit, sploh zdaj, ko ima nona že čez 80 let...
Mož ima drugačno izkušnjo: njegovi stari starši so živeli z njimi, a več kot tolko se niso umešavali v družinske zadeve (tako je čutil takrat, vprašanje pa je, kako bi to videl danes - a to se ne da, ker že dolgo let nima več starih staršev).

Kaj naju lahko ta zgodba nauči? Najine starše imava rada in bi rada imela z njimi dober odnos. Nočeva pa ponavljat njihovih napak. Veva, da se bova morala tudi midva pogovoriti z njimi, ko bova imela otroke. Morala bova biti dovolj trdna in odločna in postavit pravila. Sama imam s tem še vedno določene probleme, saj še vedno čutim nekakšno dolžnost do mame, da "poskrbim" zanjo... nočem je raniti, užaliti... bomo vidli, kako bo takrat.

Kaj naj naredimo? No, bodimo trdni, vztrajni in odločni. Naj naši starši ugotovijo, da smo zrele odrasle osebe, ki si znajo same urihtat življenje - saj so nas konec koncev za to sploh vzgajali, a ne?

Tudi sama sva se že od vsega začetka skupnega življenja trudila živeti čim bolj samostojno in neodvisno. Najinih otrok nisva pretirano razvajala in mislim, da tega tudi s strani starih staršev nista bila deležna. Včasih se je res zgodilo, da sta pri noni in nonotu, ki sta živela nadstropje višje, jedla tik preden sem sama imela pripravljen obrok. Takrat so me te in podobne situacije, ki jih omenja tudi Adrijana močno jezile, danes pa spomini na te dogodke niso omembe vredni. Verjetno zato, ker je bolj boleč spomin na dogodke, ko so stari starši (namerno ali nenamerno) delali razlike med svojimi otroki in svojimi vnuki, ko so najine otroke imenovali VAŠI, ostale vnuke pa NAŠI. Problem je bil v tem, da eden od staršev teh otrok pač ni ustrezal pričakovanjem starih strašev in kot tak z njihove strani ni bil sprejet.

Zato po mojem mnenju ni problem v tem  kdaj in koliko časa naj vnuki preživijo s starimi starši. Bolj pomemeben mi je iskren odnos med starimi starši - starši - vnuki v katerem bo čutiti medsebojno spoštovanje, sprejetost, razumevanje in ljubezen. Če je že na začetku "sobivanja" moč začutiti nenaklonjenost z ene ali druge strani je tak odnos zelo težko graditi.

Menim, da ni nič narobe, če stari straši kdaj popazijo na svoje vnuke, jih peljejo na sprehod, preberejo kakšno pravljico..., pač podarijo del svojega časa svojim potomcem in s tem mogoče razbremenijo starše, da si oddahnejo od vsakodnevnega dela in skrbi ter si mama in tata teh otrok lahko vzameta trenutek časa samo zase.

Vsem želim obilo modrosti na naših poteh "sobivanja" in da bi naše medsebojne odnose odlikovala iskrena ljubezen, ki jo vsi tako iščemo in si jo želimo.

Razmišljam, da moramo v prvi vrsti razčistiti naš odnos s starši, ga umestiti v nove, drugačne okvire od tistih, ki smo jih poznali do sedaj. Potem nam bo najbrž jasno tudi, kako z vnuki.

Sama vedno čutim, da je potrebno za starše poskrbeti. Trpim, ko jih prizadenem in podzavestno se vedno trudim, da bi jih moje odločitve čim manj bolele. Vedno vlačim za sabo neko krivdo, slabo vest, misel, da moram s starši ohranjati odnos. Odnos že, a kakšen naj bo? Gotovo ne more ostajati tak, kot je bil v otroštvu. Pa vendar se mi zdi, da to večina staršev pričakuje: treba je ohranjati bližino z rednimi obiski, ustreči temu v tej želji, onemu v drugi, si zaupati probleme … skratka ostajati povezani, kot da se ni nič zgodilo, kot da se družina ni razgradila, kot da iz nje niso nastale nove družine in skupnosti. Tu imam tudi sama vedno znova težave. Zrasla sem v družini, kjer smo otroci vse svoje stiske delili z mamo. Tudi kot mladostniki ji nismo nič manj zaupali. Šele nekaj mesecev pred poroko sem se zavedla, kako zelo sem navezana nanjo. Bolj me je potolažila njena beseda, kot beseda takratnega fanta oz bodočega moža. Takrat sem spoznala, da je nujno potrebno spremeniti to navezanost, saj bo v nasprotnem primeru mož izvisel, zakon pa bo prej ali slej propadel. Tako sem se šele takrat začela resno trgati od nje. In ta proces še kar traja, čeprav velikokrat mislim, da sem vse skupaj že prerasla. Ko postavljam meje, sem z mamo vedno znova v konfliktih. Živimo v isti hiši, a ločenih stanovanjih, tako večkrat poslušava, da je vsa ta »sterilnost odnosov« nesmiselna. Vedno znova se moram spominjati, da lahko samo ločena od staršev polno živim odnos z možem. V nasprotnem primeru hitro spet zabredem v ugajanje staršem, s tem pa delam škodo sebi in svoji družini, ki je sedaj na prvem mestu.

Ob pogovoru v zakonski skupini pa sem razumela, da je dejansko o tej ločitvi radikalno govoril tudi Jezus. Svoji mami je v Kani dal jasno vedeti, da je odrasel in da zna sam sprejemati odločitve, ko ji je dejal: »Kaj imam s teboj, žena? Moja ura še ni prišla.« Kako groba zavrnitev! Mene je pa strah vsake prilike, ko starše na tak ali drugačen način zavrnem ali jim rečem ne.

K isti ugotovitvi me je privedlo tudi nedavno šmarnično branje (Urška Smerkolj, Z Vincencijem v naš čas): Ali je tudi Marija poznala zatajevanje, da se je lahko uresničilo njeno poslanstvo? Evangelij pripoveduje o tem, kako je skupaj s sorodniki nekoč obiskala odraslega sina, ki je poučeval skupino ljudi. Sporočili so mu, da bi radi z njim govorili. Jezus pa izjavi: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« Marija molči. Ne sili v ospredje in ne terja, da bi bila kot mati pomembna ali vsaj prepoznavna. Čeprav si želi videti sina in biti vsaj za nekaj trenutkov z njim kot tista, ki jo njen otrok potrebuje, se umakne. To gotovo ni lahka odpoved, a Jezus daje odgovor: »Kdor koli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.« Marija zdaj ve, da ima bolečina zatajevanja svoj smisel, ker jo nosi v zaupanju, da Bog usmerja njeno življenje. Njeno poslanstvo in cena sta v tem, da uresničuje Božjo voljo in ne lastnega hotenja.

Učiti se moram tega, da je družina ustanova usposabljanja otrok za življenje, ko pa ti odrastejo, morajo najti svojo pot, družina na nek način razpade, da se lahko rodijo nove. Ko je potrebno, Jezus svojo mamo zavrne, kljub temu da ve, da jo bo bolelo. Naloga nas staršev je, da se tako kot Marija umaknemo in odraslim otrokom pustimo, da uresničujejo to, k čemur jih kliče Bog. Ne zahtevamo jih torej zase, prav tako kot ne zahtevamo zase svojih vnukov.

Pozdravljeni!

Danes bi vam rada predstavila dva resnična primera sobivanja v družinah.

1.      Primer

Mlada družina z dvema otrokoma živi v svoji hiši. V sosednji hiši živi v pritličju prababica otrok, v nadstropju pa babica, dedek in strica omenjenih otrok. Njihovo življenje je sestavljeno iz časa zase in za svojo družino in časa, ki ga namenjajo medsebojni pomoči drug drugemu in različnim oblikam druženja.Večji fantek dela z mamo , očetom,  dedkom, babico, prababico in se tako uči za življenje. S prababico gresta večkrat na sprehod, k maši , na obisk k bolni sosedi. Tako spntano vstopa v različne odnose.

2.      Primer

V hiši staršev si je hči z možem uredila majhen domek. S starši so se dogovorili o pravilih skupnega življenja. ( tedenski obisk, plačilo tekočh stroškov..) Ko se slučajno srečajo, se pozdravijo. Več komuniciranja si mlada zakonca ne želita.

 Pa se rodi otročiček.Stari starši bi radi več kot enkrat tedensko pokukali k malemu bitjecu, pa so opozorjeni, naj tega ne delajo in je dovolj kratek tedenski obisk, na katerega pa redno stari starši povabijo mlado družino.  Sami k mladi družini niso nikoli vabljeni. Tako se je zgodilo, da je otročiček jokal, ko je zagledal babico. Pa ne zato, ker bi videl kakšno pošast, ampak zato, ker je skorajda ne pozna.

Ta zakonca pravita, da delata to zato, ker hočeta na tak način razčistiti svoj odnos s starši, ga dati v nove okvire.

Stari starši pa si želijo, da bi se lahko družili kot dve ločeni, enakovredni družini. Ne pričakujejo, da bi jim mladi morali zaupati probleme, niti da bi morali skrbeti za njihovo dobro počutje.

KAJ BI REKEL JEZUS NA TA SOBIVANJA?

Sama mislim, da z razpadom stare družine in graditvijo novih ni izginila ljubezen. Če imaš nekoga rad, ga rad vidiš, z njim poklepetaš in si kljub temu lahko svoboden in samostojen.

PA ŠE O JEZUSU IN MARIJI

Božja mati Marija je zraven v  ključnih trenutkih ( ob Jezusovi smrti, ob prihodu Svetega Duha..)

Vemo, kaj še naprej reče Marija v Kani in kaj stori Jezus.

Jezus je do 30 leta dela doma.  S svojimi besedami in življenjem nam kaže pot sobivanja v različnih generacijah.

Moj odnos s starši oz. mamo je bil zelo podoben tvojemu, Eva. Tudi jaz sem bila zelo navezana nanjo in sem ji kot otrok in mladostnica veliko zaupala. Za razliko od tebe sem jaz ugotovila, da ta navezanost za moj zakon in družino ni dobra šele nekaj let po poroki (sedaj sem poročena 13 let). Zgodilo se je to, kar si ti predvidevala, da se lahko zgodi pri vama, mož je izvisel. Mama je bila veliko pri nas, jedli smo pri babici, ni mi bilo potrebno kuhati, pomagala je skrbeti za otroke, pa tudi mene je imela še vedno za otroka, za katerega mora skrbet... Moram reči, da tega mama ni počela namerno, verjamem, da je bilo dobrohotno in niti najmanj ni želela izločiti mojega moža. A prav to je storila in jaz sem dovolila. Ko pa sem spoznala, da to škodi najinemu zakonu in družini, sem začela mamo izločati. Z njene strani so padali očitki, obsojanje, užaljenost, želela je, da bi se naše »sobivanje« nadaljevalo. Mene ni videla, moje odločitve ni sprejemala in spoštovala. V meni se je zbudil prezir do nje in tako sva se zaradi vse pogostejših konfliktov samo še oddaljevali. Jaz sem vztrajala pri svojem: da morava z možem bit samostojna, da mora v družini imeti vsak svoje mesto in da v to družino ne spada nihče drug kot midva in otroci. To zame ni pomenilo, da se ne poznamo več, da ne sme povedati svojega mnenja in da so stiki prekinjeni, ampak, da ji ne dovolim posegati v moje odločitve in me pohodit, pa tudi če se zmotim.

Odnosi med nama so se začeli urejati, ko mama ni zahtevala več ničesar zase, ko je sprejela mojo odločitev, da sem se umaknila. Zanjo je bil to boleč proces, a sprejela je dejstvo, da morajo otroci zapustiti starše in se pridružiti možu/ženi. Danes sama verjame, da je tako prav. Prizna tudi, da sama tega odmika v odnosu do njenih staršev ni naredila.

Imam tri otroke. Moja naloga je, da jih vzgajam, da jih učim za življenje. Prav kmalu bo prišel čas, ko jih bom morala spodbujat k samostojnemu življenu, ko se bom morala umakniti, pustit, da se odločajo in spoštovat njihove odločitve v odnosu do mene in moža, kakršne koli že bodo. Če bodo prosili za pomoč, pa po svojih močet pomagat. Torej služit, sedaj na en način, ko bodo odrasli na drug, brez zahtevat karkoli zase.

Gospod prosim te, da pomagaš nam staršem spoznati in dojeti lepoto tega poslanstva, lepoto služenja.

Gospod Peter!

Iskala sem podatke o knjigi Bogdana Žorža Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo in naletela na intervju z njim. Med drugim pove tudi tole:

S čim ste se srečevali, ko ste sami postali stari starš?

Z veliko stvari. Najprej z enim lepim spoznanjem, da je lepše biti stari starš kot starš. Veliko lepše je, veliko lepih trenutkov lahko stari starši doživimo s svojimi vnuki kot pa kot starši s svojimi otroki. Morda prav zato, ker je raven odgovornosti drugačna. Ker starši so vendarle obremenjeni s temi vzgojnimi dolžnostmi, odgovornostmi.
Vnuki omogočajo starim staršem, da ne zakrnijo, da ne obtičijo na neki poti svojega razvoja. Jaz mislim, da je brez spodbude vnukov neka rast v jeseni življenja kar otežkočena.

Zakaj so stari starši potrebni za svoje vnuke?
Jaz verjamem, da so te potrebe veliko globlje. Če Sveto pismo ali če te najstarejše spise bolj nazorno prebiramo, ugotovimo, da je nek del prenosa teh življenjskih modrosti iz roda v rod potekal zmeraj na preskoku, da so globlje življenjske modrosti, resnice, spoznanja na otroke bolj prenašali stari starši kakor starši. (Obzorje duha, 17.6.2007)

Kaj vi mislite o tem? Zanima pa me, kako vstopati v odnose, da nas bi vnuki sploh poznali, da se naši odrasli otroci ne bi počutili ob tem nesamostojni, da ne bi imeli občutka, da nam morajo ugajati in streči, da hočemo ob vnukih zadostiti lastnim hrepenenjem in lastni pomembnosti.

Spoštovana gospa Marta!

Hvala za vaše vprašanje. Opravičujem se za zamik v odgovoru. Kljub počitnicam mi nekako ni uspelo prej sesti za računalnik.

Gotovo ima vsak pravico doživljati po svoje. Težko pa bi sprejel, da je lahko primerjati katerokoli obdobje življenja in reči, da je eno samo po sebi lepše od drugega. Pravzaprav to lahko počnemo, vendar s tem verjetno le nakazujemo, da nekega obdobja nismo živeli v polnosti, bodisi ker ga nismo prav razumeli bodisi ker se za polno življenje nismo znali, zmogli ali hoteli zavzeti.

Očetovstvo in materinstvo doživljam kot najbolj temeljno držo vsakega človeka. Če je prvo naše poslanstvo biti moški ali ženska, je drugo zagotovo biti oče oz. biti mati, ne glede na to ali smo poročeni ali ne. Resnično sprejeti svojo moškost oz. ženskost je pogoj, da bi se našli in uresničili v očetovstvu ali materinstvu. Tej tako primarni in pomembni nalogi ne more priti na pot noben zunanji dejavnik. Skrbi in delo ne smejo biti izgovor, da bi se ne uresničili. In če vzgoja ni v prvi vrsti življenje samo, ampak breme, sem prepričan, da temeljnega poslanstva v življenju nismo razumeli.

Uresničiti se, pomeni pravzaprav se darovati. Jezus pravi, da je prišel, da bi stregel in ne da bi mu stregli. Če se lahko darujem v svojem očetovstvu, kaj je lepšega kot to? Ali za to potrebujem, da minejo skrbi, da sem razbremenjen odgovornosti? Mar nisem v pričakovanju mirne starosti že zgrešil cilj življenja? Če so otroci blagoslov, ker me pomlajajo in skrbijo za mojo starost, postajajo objekt mojih želja in ne prostor mojega darovanja. Otroci ne smejo biti naša potreba, ampak naša odgovornost in skrb. Vzgojiti jih, da gredo in prevzamejo svoje živjlenje odgovorno v svoje roke, je naloga starša. Ko jo izpolni, so otroci lahko veselje, če so ali pa če jih ni. Izpolnitev poslanstva je nagrada, ne otroci. Če pa ste jih dobro vzgoji, bodo ljubezen z veseljem vračali. Vincencij Pavelski, naš redovni ustanovitelj, pravi, da smo lahko srečni, če se bomo v ljubezni izgarali, pa ne bo nikogar, ki bi poskrbel za nas. Darovanje nas mora izpolniti, nagrada pa pride na vrsto zgoraj, tu ni nujno.