Ko se v zakonski skupini veča članstvo v naših družinah, se vedno znova srečujemo z vprašanjem o vlogi starih staršev. V luči svetopisemskega stavka, ki govori o tem, da bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi, smo po poroki na tak ali drugačen način zaživeli ločeno od svojih staršev. Če že ni šlo fizično in čustveno hkrati, pa vsaj čustveno, kar je v bistvu tudi smisel omenjenega stavka.
Potem pa se rodi otrok in naši starši kar naenkrat spet zahtevajo ali pričakujejo (prikrito ali odkrito), da bomo skupaj preživljali več časa, kot smo bili vajeni doslej. Hočejo videti svoje vnuke, razlagajo nam, da je njihova pravica, da imajo stik z otrokom, da morajo generacije sobivati … Mi, njihovi otroci, pa doživljamo, da nam spet ne dovolijo, da bi živeli, kot si mislimo, da je prav, da spet ni prostora in razumevanja za nas in naše poglede. Konec koncev si sedaj ustvarjamo življenje. A ni naloga starša, da svojega otroka spodbuja, da išče svojo pot, ne pa da od njega vedno zahteva nekaj zase? Kako vidite vi ta problem in kako se soočate z njim?











Da novopečena starša ohranita svojo samostojnost in primerno razdaljo v odnosu do svojih staršev, je kar težko, a potrebno izpeljati.
Vidva sta starša in vidva sta odgovorna za otrokovo vzgojo.
Če vajini starši podpirajo vajin način vzgoje, so lahko stiki pogostejši, vendar v dogovoru z vama.
V kolikor pa vajini starši bolj ali manj prikrito podirajo način vajine vzgoje, ki je običajno v tem, da na razne načine kupujejo vnukovo pozornost, pa je potrebno stike zmanjšati. Iz odnosa z njimi bosta začutila ali sta enakovreden sogovornik, ali pa nekdo, ki še ne ve dovolj, ker sta še premalo dolgo na svetu.
Najpogosteje se to kupovanje izraža na naslednje načine:
· dajejo priboljške tik pred obroki, kar vidva, kot starša ne dovolita
· pospravljajo namesto otroka, ker je pač še premajhen in tega ne zmore
· dovolijo dejanja, ki so slaba, češ, da otrok še ne ve, kaj dela
· za vnuka bi šla na konec sveta, da bi mu izpolnila njegovo željo, itd.
Da se stara starša prilepita na vnuke, je razlog v tem, da je odnos med njima ohlapen in oddaljen in si nimata več kaj dosti povedati, zato postanejo vnuki tisto sredstvo, ki ju zopet povezuje in preko katerega komunicirata.
Želim vama veliko moči pri postavljanju in dogovarjanju vaših odnosov, saj bo le spoštovanje dogovorjenega, tisti temelj, ki bo gradil ali pa podiral vaše odnose.