Scegli la lingua:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

v07 Da bi bili eno

13 risposte [Ultimo messaggio]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Da bi bili eno

Toda ne prosim samo za té, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene. Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta. Pravični Oče, svet te ni spoznal, jaz pa sem te spoznal in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih.« Jn 17,20-26

 

 

12.      Da bi bili eno …

  Tudi nedeljsko jutro ni vedno enako. Včasih porabi mama ogromno energije za to, da spravi otroke pokonci, drugič te težave ni, se pa namesto tega z Ivano in Jakobom pregovarja, kaj bosta oblekla in obula. Tako je bilo tudi danes. Mama je skušala Ivani dopovedati, da jo bo v oblekici zeblo, a Ivana je vztrajala, da jo hoče imeti in pika. Jakob bi šel k maši najraje v kavbojkah in supergah, s katerimi se vsak dan podi po travniku. Pregovarjanja ni bilo konca, dokler se ni vmešal ati in brez mnogih besed ukazal, naj se uredita tako, kot pravi mama. Ko so prišli k maši, je bila bitka že pozabljena. Jakob je pohitel v zakristijo, kjer se je oblekel za ministriranje, ati in Luka sta šla na kor, saj pojeta v župnijskem mešanem zboru, Ivana in mami pa sta v miru sedli v klop. Ko je Jakob s svojim sošolcem Janom pozvonil pri zakristijskih vratih, se je oglasil mogočen zbor. Tudi orgle so lepo zadonele. Kadar je bilo zunaj še prijetno sonce kot danes, je cerkev v čarobni barvi vitražev kar zaplesala. Harmonija vseh sodelujočih in čudovita svetloba sta dajali vtis, da vse razume nedeljski evangelij, v katerem Jezus svoje učence spodbuja, naj bodo eno. A kako biti eno doma, v družini, v vsakodnevnih skrbeh in naporih? To je vprašanje, s katerim želi mama tokrat izzvati družino.  

mama Mojca  Pri kosilu vpraša: »Jezus nas vabi, da bi bili eno. Kako razumete to povabilo?«
Ivana »Jaz tega sploh ne razumem,«  prizna Ivana. »Kako naj bomo eno, če nas je več?«  
mama Mojca Mama pojasni: »Jezus hoče reči, naj bomo enih misli. Zjutraj si trmarila, da boš oblekla oblekico, jaz pa sem ti dopovedovala, da je prehladno. Jezus želi, da iščemo, kaj je resnično in dobro ter tako pridemo do enosti.«
Ivana Ivana ugovarja: »Kako naj misliva isto, če je meni všeč oblekica, ti, mama, pa praviš, da moram obleči kaj toplejšega?«
mama Mojca »Res misliš, da bi bilo dobro, da bi oblekla tisto lahko oblekico?«  vpraša mama.
Ivana »Ne, ampak všeč mi je, zato bi jo oblekla, saj ni tako mrzlo,«  se Ivana noče predati.
mama Mojca A mama vztraja: »Ivana, samo če smo pripravljeni iskati resnico, pridemo skupaj. Če delamo, kar nam ustreza, ne bomo našli skupnega jezika.«
Luka Sedaj se v pogovor vključi še Luka: »Ampak če hočemo, da bomo enih misli, mora vedno nekdo popustiti in se podrediti.«  
mama Mojca »Kako to misliš, Luka?«  zanima mamo.
Luka »Lepo,«  odgovori Luka, »vedno imate prav starši, učitelji, župnik in drugi odrasli. Če se vam otroci podredimo, smo enih misli, drugače pa ste jezni.«
mama Mojca Mama se ne strinja: »Ne, Jezus ni želel, da bi se podrejali drug drugemu. Vsi skupaj bi morali iskati, kaj je resnično in dobro.«
Luka »To je nemogoče!«  vzklikne Luka.
mama Mojca Mama še enkrat poskusi: »Luka, ali ti je v zboru krivično, da moraš peti tako, kot hoče zborovodja?«
Luka »Ne, saj bi bilo grozno slišati, če bi pel vsak po svoje,«  odvrne Luka.
mama Mojca »Bog želi, da bi bili tudi naši odnosi v iskanju takšne uglašenosti, kot jo išče zbor. Zborovodja v našem življenju je Bog, mi vsi pa smo poklicani, da ga razumemo prav. Če ga razumemo in tako tudi živimo, potem postajamo vedno bolj eno,«  razloži mama.
Jakob Jakob je vesel, da končno razume: »In pri ministriranju je enako. Samo če smo vsi pri stvari in si prizadevamo biti usklajeni, je lepo.«
mama Mojca »Res je,«  prikima mama, »to je edinost, v kateri potem vsi uživamo. Tako je biti pri maši, kjer smo vsi resnično povezani v iskanju edinosti, prav prijetno. Še sonce je igralo isto melodijo skozi barvna okna.«
ati Jože Ati Jože doda še svoje razmišljanje: »Ob današnjem evangeliju sem razmišljal, kako hudo je tam, kjer edinosti ni. Priznam, tudi sam Mojco včasih težko razumem in potrebujeva tudi kakšno hudo uro, da ugotoviva, kaj je res in kaj ne, kaj je dobro in kaj slabo. A pomislil sem, kako hudo mora biti tam, kjer se nesoglasje nikdar ne konča.«
Luka Luka se nekoliko zamisli: »Tako je očitno pri Mihu. Pri njih vsak trdi svoje in prepirov ni konca.«  
ati Jože Ati Jože povzame: »Če torej vzamemo Boga zares, tistega edinega pravega zborovodjo, potem počasi že pridemo do skupnega jezika. Če pa na mesto Boga stopimo sami, je hudo. Mislim, da se premalo zavedamo, kako lepo je, da imamo istega nebeškega Očeta, istega brata Jezusa in da lahko iščemo isto resnico.
mama Mojca Mama doda: »Marija je v sebi verjetno čutila neskončen mir, ker se je popolnoma predala Bogu. Tudi v tem nam je lahko priprošnjica.«

   Marija, čudovito ena z Bogom, prosi za nas.

Zvezdica
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 years 4 weeks ago
Iscritto: 25.04.2013

 Pozdravljeni, 

zame težko razumljiv evangelij - se najdem bolj v vlogi Ivane: "Kako naj bomo eno, če nas je več" :)

Iskanje skupnega dobrega in resničnega (razmišljam o svoji družini) je skoraj vsak dan težje. Vsak od družinskih članov ima svoje plane in želje, ki močno presegajo izbiro med dvema različnima oblekama. Velikokrat pridemo do situacije, ko enostavno nihče ne zna prevzeti vloge "zborovodje". Seveda sledijo prepir, slaba volja in tišina.

Sprašujem se, kako najti eno - pravo pot, ki bo za vse optimalna, mene, moža, otroka.

 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Zvezdica, pozdravljena!

Zame je vedno bolj očitno, da je mogoče biti eno samo, če priznamo Boga za edinega zborovodnja. Seveda ta govori zelo tiho in ga je pogosto zelo težko dobro slišati in razumeti. A če mu damo mesto, ki mu gre, je mogoče. Vprašanje je, ali je res voditelj našega življenja, edini dirigent, ali verjamemo v harmonijo, ki nam jo pripravlja itd. Družba vsekakor ne verjame in ne želi verjeti. Težava je, da smo se nalezli tega duha. In bo kar držalo, da je napuh prvi in glavni greh.

No, jaz verjamem, da je mogoče ustvariti harmonijo. Žal v dvajsetih letih posvečenega življenja nisem srečal dosti ljudi, ki bi v to resnično verjeli in to tudi hoteli. Mogoče bo naslednjih dvajset lepših. Vam želim, da kljub neuspehom ne bi izgubili vere.

Zvezdica
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 years 4 weeks ago
Iscritto: 25.04.2013

Pozdravljeni,

upam da se mi vsaj tega ni potrebno bati, da bi izgubila vero, ta me drži pokonci, tudi ko je precej hudo.

Je pa nekaj, v Njegovo harmonijo ni težko verjeti, veliko težje jo je živeti. Jo umestiti v okolje, v katerem živim oz. mi vsi. Vselej je lažje izbrati tisto lažjo pot, kjer ni težkih misli, odrekanja, žrtvovanja, odpuščanja. Greh, napake pridejo tako hitro, niti se jih dobro ne zavemo, pa že prizadanemo, ali pa smo prizadeti. Najti moč, da se vedno znova borim s preizkušnjami, ki mi niso prizanešene, pa me velikokrat "izžame". Ampak nagrada vem da enkrat pride. V to sem prepričana. 

Dvajset let posvečenega življenja je zelo lepa doba, verjetno veliko izkušenj. Morda ni tako pomembno srečati ljudi, ki verjamejo v harmonijo ampak oznanjati, pokazati pravo pot razmišljanja. Vsak pa ima možnost izbire "Vzemi ali Pusti". Pustiti je lažje, vzeti in živeti je veliko težje, a zato toliko bolj bogato. Hvaležna sem vam za vztrajnost pri delu in vem, da bo vaših naslednjih dvajset lepših. 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Hvala za prisrčno spodbudo.

Sem se pa kar zdrzinil ob sicer lepi želji, da bo naslednjih dvajset let lepših. Se mi zdi, da niti ne vem, kaj bi lahko bilo lepše. Saj je tako kot je v redu, je pa res, da mi je včasih zelo težko verjeti, da je trpljenje smiselno, tudi ko se zdi samo sebi namen (podobno kot Jezusovo trpljenje, brez jasnega pogleda na nov svet, ki ga z njim začenja). Jezusa je najbrž v trpljenju držalo pokonci to, da je tako čudovito doživljal edinost z Očetom. No, tega si pa res želim. Si mislim, da bi bilo lepo, če bi nam Bog dal to močneje doživeti ali pa, da bi znali to bolj izprositi.

Zvezdica
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 years 4 weeks ago
Iscritto: 25.04.2013

 Oprostite. Nisem želela, da bi se zdrznili. Glede na to da v prejšnjem prispevku upate, da bo naslednjih dvajset let lepših, kaj ste imeli v mislih, ne vem, sem vam želela dati malo optimistične volje. Verjetno ni bilo moje pisanje tako razumljivo napisano kot sem mislila. Brez zamere. Sadove svojega dela pa se tako ali tako žanje v jeseni življenja, tako da še vedno mislim da bo vse dobro.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Hvala, ni bilo nič narobe. Samo na glas razmišljam ob vaši spodbudi. Zanjo sem vam iskreno hvaležen.

Razmišljam pa naprej, kje sem in kaj si želim. Verjetno se vsem kdaj zgodi, da doživljamo razočaranje, pa čeprav ne vemo točno, kaj bi moralo biti drugače. No, vsekakor, hvala za spodbudo. Vam in vsem bralcem foruma pa želim še enkrat, da bi tako močno doživljali božjo ljubezen, da bi vam ne zmanjkalo moči v prizadevanjih, da bi svetu prinašali upanje in veselje. Hkrati pa se prav za to vsem priporočam v molitev.

Zvezdica
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 years 4 weeks ago
Iscritto: 25.04.2013

Glede razočaranja se strinjam z vami, ampak vse slabo je vedno za nekaj dobro. Pravijo kar ne ubije, nas utrdi :)

Glede molitev in priprošnje, še posebno naši materi Mariji, mislim, da edino tako vas lahko nekateri podpiramo pri vašem delu. Tako, da ste jo deležni. 

Lep pozdrav vsem.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks ago
Iscritto: 10.01.2011

Hvala!

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 40 weeks ago
Iscritto: 10.01.2012

Pozdravljeni!

 

Ko govorimo o enosti v družini in zakonu mi je že ob majhnih otrokih jasno, da to ni enostavna pot. Verjamem, da je ob pubertetnikih iskanje skupnega dobrega še toliko večji izziv.

Ker so otroci še majhni je večinoma mož tisti sogovornik, s katerim je potrebno usklajevati želje in načrte. Včasih sem mislila, da je sklepanje kompromisov pot za doseganje sloge. Počasi se učiva, da je možno, da je en Duh, ki vodi najini življenji in da svoje volje ni potrebno podrejati drugemu, ampak Njegovemu načrtu. Brez pogovarjanja, kaj je komu pomebno in kaj kdo od naju čuti, ne gre. Je pa še nekaj, kar naju zadnje čase zbližuje, da sva lahko vedno bolj eno. Trpljenje. Čeprav se ga na vso moč otepam in si želim, da bi prešlo, so njegove pozitivne posledice gotovo najina večja povezanost. V vsakdanjem življenju tudi v zakonu kaj hitro namreč postanemo samozadostni. Vse zmoremo sami, gre nam dobro in sozakonec kmalu postane le še nekdo, s katerim živim pod isto streho. Trpljenje pa nas razoroži. Maska samozadostnosti padein če je takrat na drugi strani nekdo, ki je pripravljen biti z nami tudi na kolenih, ne gre drugače, kot da se odnos poglobi.

Še vedno ne maram trpljenja, ker pa je v življenju neizogibno, sem vesela njegovih pozitivnih posledic zame in za bližnje.

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 20 weeks ago
Iscritto: 13.01.2011

Pozdravljeni,

odlična pridiga in pogovor z Zvezdico, ki se mi dozdeva bolj Mati Marija kot pa žena in mati, pa hči, svakinja, sodelavka, snaha, tašča, soseda, prijateljica, znanka, prostovoljka in kaj je še teh odnosov. Cel splet!

Nagovorilo me je, Vesna, spoznanje o trpljenju. Potrdim. Vesela sem za vaju, da to spoznavata. Zagotovo je pot do Kristusa tudi pot dozorevanja človeka, ki se konča šele v grobu, vmes pa je vse sorte. Ko imaš majhne otroke, še zdaleč nisi tako oblikovan, kakor kasneje. Po moje je bolj kot posamične podrobnosti pomembno to, da vsi vedo, da so medsebojno sprejeti in da se, zlasti otroci, ne bojijo tega, onega, kaj pa če bo ata to ali ono ali pa mama, stari starši...

Torej, da občutijo, da so ljubljeni. Tudi Jezus je medsebojno ljubezen postavil na najvišje mesto. Kako jo pa izražamo, ko je pa vsak odnos enkraten, kakor smo mi enkratni in neponovljivi. Ekonomska neodvisnost ni vedno nujna. Če je žena doma pri otrokih, so vsi skupaj odvisni od enega, moža in očeta, pa je med njimi lahko ljubezen.

Torej - ljubezen v Krustusu ali Svetem Duhu je po moje še najboljša oznaka medsebojne ljubezni, ki vodi v življenje.

Trpljenje - to pa je vsaka stiska, strah in če smo v tem združeni - kaj more biti lepše?

Včeraj se je v Zavetišču uprl Andrej in nihče si ni upal deliti mojega strahu z mano. Vsi so se umaknili, pa sem jih prosila. Danilo pa je tako in tako spal! (ne vem, zakaj lahko spijo, ko sem tam. Naj vsaj vstanejo, ko pridem!) Tam zagotovo ni bilo ljubezni. Postali smo si v hipu tujci. Tako sem občutila. Tudi gledati jih kot Naše Preljube ali "grde račke" mi ni pomagalo. Verjela sem samo, da me bo Kristus rešil iz te stiske, če so mi že vsi obnili hrbet.

Šele sedajle prihajam malo k "prenovljeneni ljubezni do Njih". Po moje bom potrebovala kar lep čas. Hvala Bogu za za forum in Petra.

Zvezdica
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 years 4 weeks ago
Iscritto: 25.04.2013

 Pozdravljeni

moram zapisati, da me je zelo pozitivno presenetilo, Milena, vaš sprejem mojega pisanja ter razmišljanja. Naj vam povem, da sem zelo daleč od podobe, (kakorkoli si jo že predstavljamo), moje sicer velike opore in vzornice Matere Marije. Včasih mislim, da imam na glavi celo dva mala rogova :)

Sem oseba, ki zelo veliko premišljuje, premleva stvari v sebi, iščem odgovore v molitvi. Se zgodi, da se mi med molitvijo pokažejo pred očmi prave ideje in rešitve. Se to dagaja še komu? Ko iščemo rešitve jih ni, ko pa se prepustimo svoji "meditaciji" pa pridejo same od sebe.

Branje nedeljskih pridig (mnogo jih je čudovitih, osebnih), branje vsega ostalega ter pisanje na forumu pa mi dobesedno pomaga v osebni rasti. Drugače je, če razmišljaš samo v sebi, tu smo vedno v pripčakovanju komentarja oz. odgovora. 

Zato se vam vsem iskreno zahvaljujem.

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 6 years 20 weeks ago
Iscritto: 13.01.2011

O, ga. Zvezdica,

me veseli, da spremljate dogajanje na forumu. Še bolj pa, da ste prava ženska, s katero se da "v živo" pogovarjati. Enkrat, ko bo priložnost, upam na to.

Tudi sama rada kaj zapišem, sem, kot kaže, tudi tako ustvarjena, da mi gre pisanje bolje od osebnega izražanja. Lahko se zberem, nič me ne zmoti, če pa se pred tem in pri tem še "povežem" z našim Gospodom, v molitvi (ki smo ga včeraj lepo proslavili, mu trosili rožice in sploh poveličevali, aleluja!), sem pa sploh "na konju". Dobim prave misli, kot je zapisal Peter. Pisanje imamo že v rodu. Naš oče je pisal pesmi. Smo jih otroci našli, prebirali in ker so bile največ ljubezenske, pisal jih je med triletnim služenjem vojske, na meji z Bolgarijo, smo jih prebirali bolj zase in nekaj tudi mami, ki je bila vse dni z nami, pa ni nič govorila o tem z nami. Kat molčala je in delala naprej. Kakšna škoda, da ni znala izkoristiti priložnosti za pogovor, kakor bi šmarnični prijatelji Praznikovi!

Tudi sama sem zamudila večino priložnosti za pogovor v lastni družini, še večja škoda!

Še dobro, da imamo Gospodovo Rešnje Telo in Kri, da zmoremo gledati naprej (kot pravi Peter), in Gospod bo vse v dobro obrnil, a ne? 

Zvezdica
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 12 years 4 weeks ago
Iscritto: 25.04.2013

 Pozdravljeni.

Morda res dobimo kakšno priložnost za pogovor v "realnem svetu", do takrat pa smo lahko zelo zadovoljni s forumom in smo zanj hvaležni.

Tudi jaz izhajam iz družine, kjer ni bilo časa, niti interesa za pogovor, zato vas zelo dobro razumem. Pri ustvarjanju svoje družine se velikokrat spomnim na "napake" svojih staršev, katerim se skušam izogniti. Kljub temu, da danes vidim njihove pomankljivosti, jih imam v zelo lepem spominu in vem, da sta delala kot sta najboljše znala! Je pa nevarnost, da naredim pri svoji družini nove, meni še nepoznane. Za dober temelj pri vzgoji sta dve od večjih vrednot zame prav gotovo pogovor in prizadevanje za vse člane. Pomembno se mi zdi, da dam otroku priložnost govoriti in ga poslušati. Da nimajo strahu razmišljati o sebi. Nas so duhovno precej zatirali in je bilo predvsem pomembno, kako je videti na zunaj. Ampak to povzroči rane, ki jih je težko zaceliti.