Nadležni tolažniki.

To smo neštetokrat. Tako tolažbo nam ne narekuje toliko vera in ljubezen, ampak bolj neka olika. Gotovo je vedno tudi sočutje.

A kolikokrat bi bilo bolje, če bi tiho stali ob strani. Brez besed, brez vprašanj, zakaj je vse to prav. Kadar je človek od bolečine zmendran, pa naj bo smrt v družini, velika nesreča, velik moralni padec, takrat je gluh za naše »dokazovanje«.

Stati ob strani. Malo dejanje pozornosti. Gotovo pa molitev.

Za razgovor – če bo še potreben – bo čas kasneje. Prej se mora trpeča duša umiriti. In so rane, ki jih zdravita samo čas in božja milost. Vsaka človeška beseda je preslabotna.

Včasih se v nespretnosti spustimo celo v to, da razgrebamo stare rane, povzročamo nove bolečine. Pa bi bilo bolj na mestu, da gremo mimo vsega in skušamo čisto po drugi poti trpečemu človeku vliti poguma za življenje.

Najbolje morda: odpreti mu okna, da vidi svet, svojo nalogo in se sam izkoplje iz bridkosti in znova zaživi. K temu pa je včasih treba pomagati, ker so ljudje, ki obtičijo v svojem gorju in si ne vedo pomagati naprej.

To pa ni več nadležna tolažba, ampak resnična pomoč. Bodimo prepričani: hvaležen bo tak človek, pa čeprav ne bo premogel besede hvala.