Besede, besede, besede ...

Preveč govorimo. Je kar nemogoče, da bi med mnogimi besedami ne bilo veliko praznih, morda celo veliko žaljivih, ali veliko takih, ki so blizu opravljanja in obrekovanja.

Ko bi mogel vedno premisliti, preden odprem usta: Ali vem, kaj hočem povedati? Pa je dostikrat tako, da se šele potem spomnim – ko je prepozno. Žal mi je, a beseda je bila izrečena. In če je ranila, je rana ostala. Morda skušam popravljati, a docela popraviti – je redko mogoče.

Dar govora je zato, da se med seboj sporazumevamo, ne pa zato, da se med seboj vojskujemo.

Najbolj nevarno je, da bodo besede zlo, če bi zelo rad govoril. Ko bi imel moč, da molčim prav takrat, ko bi najraje govoril: ali da pripovedujem o svojem delu, ali da se branim pred očitki, ali da raznašam novice – navadno o slabostih bližnjega!

Znati molčati. Morda je prav zato toliko gorja na svetu, ker ne znamo molčati.

Posebno vprašanje pa je napisana beseda, o kateri so rekli stari: »Napisana beseda ostane.« In z njo ostane bolečina, sovraštvo ...

Kolika je skrivnost molka!