Včasih je človek postavljen pred življenjsko odločitev: ali – ali. Ni potrebno, da gre za poklic. Morda gre za notranje spreobrnjenje, za sprejem posebnega poslanstva, morda samo za veliko odpoved ali dobro delo. Ura milosti!

V hrupu in naglici današnjega časa smo izgubili posluh za božje navdihe.

Bog sam ve, koliko takih ur milosti gre mimo nas. Ali mi gremo brezbrižno mimo Boga, ki nas je hotel prestreči in pridobiti za nekaj lepega in velikega.

Morda pa slišimo, a nas je strah. Nimamo moči, da bi milost sprejeli z obema rokama. In jo zapravimo za vse življenje.

Tu je usodnost, zakaj večina nas ostaja v povprečju. Pa bi morda prav tisto uro bil začetek zmagoslavne poti. Zaživeli bi velikemu idealu.

Če pregledujem svoje življenje, ali ni v njem vrsta dni in trenutkov, ki so zbežali v prazno, ker nisem prisluhnil, ali ker sem bil slabič?

Kakšna škoda! In če je ta ugotovitev danes resna, ali ni današnji dan spet »moj trenutek«? In ga bom spet zapravil?

Samo zdihujem: Gospod, Gospod. Kristus je rekel, da za take ni božjega kraljestva.

Gospod, izóstri mi posluh za tvoje navdihe in daj mi moč, da jim sledim!