Svetnike kuje življenje. Bolje: svetnike kujejo božji udarci. Zakaj potem ne postanemo svetniki vsi, ki smo preskušani?

Vprašanje je, ob kaj zadeva božje kladivo. Sem krhka glina? Potem se bom zdrobil. Sem žlahtna kovina? Potem je možno, da me Bog z udarci prekuje v močno krščansko osebnost.

Morda mi še manjka nekaj krepkih božjih udarcev.

Ni posebna umetnost, ostati v povprečju. Biti »dober«, pa brez posebne cene, to gre tudi brez velikih preizkušej.

Ne morem pa nalágati Bogu, ne morem niti prositi, ker ne vem, koliko zmorejo moja ramena. Le eno bi bilo potrebno – to vem – da sem pripravljen na udarce. In ko pridejo, moram imeti moč, da rečem: hvala!

Vse drugo pa moram prepustiti Bogu. On zna meriti in tehtati in gnesti in dajati večnostno podobo.

To je tista popolna predanost božji volji, o kateri so s tako zanesljivostjo govorili svetniki.

In tudi na to si ne znam odgovoriti: sem glina ali plemenita kovina?

Saj on zna tudi srca spreminjati, da jih potem lahko prekuje in preoblikuje.

V tvojih rokah sem.