Sv. Ciprijan

»Ti si Tascij Ciprijan?«

»Da, sem.«

»Si bil tem svetoskrunskim ljudem za škofa?«

»Da.«

»Prevzvišena cesarja sta zapovedala, da daruješ.«

»Tega ne storim.«

»Premisli!«

»Stori, kar ti je ukazano! V tako pravični reči ni premišljevanja.«

»Sklene se, da se Tascius Ciprianus z mečem usmrti.«

»Hvala Bogu!«

Ta dialog je bil dobesedno tak 13. septembra 258. Ciprijan je šel na morišče. Šele v zreli dobi je postal kristjan, kmalu duhovnik in nato kartaginski škof, kateremu so bili podložni vsi afriški škofje. Okoli stopetdeset jih je tedaj bilo.

V dobah preganjanja je bilo dosti odpadov, dosti mučencev in veliko spoznavalcev. Ni bilo lahko odločati, kaj z odpadlimi. Razhajali so se. Tudi v drugih stvareh je imel Ciprijan svoje poglede. A vedno je bil iskreno vdan papežu v Rimu.

Dvojni pričevalec: zvestobe Cerkvi in zvestobe Kristusu. Če je bilo kaj človeškega v tem junaku, je izmila mučeniška kri.

Celo njegovo življenje od krsta naprej je bilo živa pridiga modrosti, obzirnosti, razumevanja tudi do slabotnih, ljubeznivosti in predvsem junaštva.

Tudi nam je treba junaštva. Naj ga izprosijo sv. Ciprijan in legije mučencev!