Ko spočiti vstanemo v svoj dan, ko smo veseli svojega zdravja, ko siti dokončamo svoj obed – ali pomislimo, da je na milijone ljudi pohabljenih, priklenjenih na posteljo, slepih, duševno bolnih, gluhonemih ...

In tudi danes jih bo na tisoče umrlo od lakote ...

V nekaterih državah imajo državni praznik: zahvalni dan. Združene države Amerike so ga uzakonile že v prvi ustavi.

V mojem življenju bi moral biti zahvalni dan – prav vsak dan. Saj mi je vsak dan podarjen brez mojih zaslug. In zakaj imam prav jaz ta privilegij, da sem zdrav, da vidim, da slišim, da morem hoditi, govoriti, razmišljati? Ne bi bil »z isto pravico« za zamreženimi okni umobolnice?

Kaj vsebuje moja beseda: hvala?!

In ne samo beseda: ali je vse moje življenje, vsaka moja molitev, posebej sočutje s trpinom, z deli ljubezni – zahvala?

Preden grem spat, bi samo te misli zadostovale za mojo prisrčno večerno molitev. In bi bile obenem spraševanje vesti, in to tudi je in mora biti sestavni del vsake moje večerne molitve.

Oprosti, Gospod, da ti nisem vedno rekel hvala z besedo in v dejanju!