Zaupanje mladini. Vera v mladino.

Kot vsakdanji kruh je potrebna vsem, ki imajo z njo opravka.

Mladih je prihodnost. Oni bodo gradili enaindvajseto stoletje. V sebi nosijo svet idealov, tudi božji svet.

Ljubiti in voditi te mlade ljudi v njihovo – ne našo – prihodnost, to je naša naloga.

Njih ne zanima, če govorimo: Mi smo pa tako ...

Gotovo: vsaka generacija mora biti zakoreninjena v preteklost. A ne sme živeti preteklosti, torej tudi ne našim spominom, ampak je treba graditi iz prihodnosti za prihodnost.

Morda je v tem vsa umetnija vzgajanja, da jih vzgajamo za prihodnost in jih ne bremenimo s preteklostjo.

A pri tem je treba zaupati v njihovo dobro voljo, pa tudi v božjo milost. Nič ni treba oboževanja, nekake »mladinolatrije«, pač pa je treba dobrote srca in poleg razumevanja tudi dobrotne krepke roke, ki vodi.

Ne razburjajmo se: imajo pravico do napak. Važno je njihovo hotenje, da dajo svetu nov, Kristusov obraz.

Namesto obilnega pritoževanja in tarnanja bi bilo treba danes zanje veliko moliti, da bi ustvarjali boljši svet, kot smo ga mi.

Seveda: če pa v njih ne bo božjega duha, bodo nepomembni ljudje – in čas bo šel mimo njih. Bog ne daj!