Sv. Vincencij Pavelski

Kot vse velike ljudi, ga je Bog postavil v težak čas. Iz kmečkega otroka, ki je bil še kot mlad duhovnik – pač v duhu časa – navezan na denar in je zahlepel celo po škofovstvu, je počasi zorel preko zunanjih in notranjih preizkušenj do svojega poslanstva, v katerem je postal svetnik.

Njegova karizma: ljubezen do ubogih. Svojim misijonarjem je naročil, naj oznanjajo evangelij najbolj ubogim in zapuščenim: usmiljenim sestram pa, naj trosijo ljubezen vsem siromakom tega sveta.

Postal je simbol in zavetnik krščanske karitas.

Nemogoče je razumeti, kako zmore en človek toliko dela. In to človek, ki se mu ni nikamor mudilo.

Nemogoče je razumeti, kako je mogel započeti toliko novih ustanov človek, ki je bil kmečko oprezen in se zlepa ni odločil za kakšno stvar.

Nemogoče je razumeti, kako je preprosti »kmečki očanec« – in to je ostal tudi še kot duhovnik – bil svetovalec na dvoru in oblikovalec tedanjih duhovnikov in škofov.

Odgovor je zanj jasen: korak za korakom je sledil božji volji. To pa z vedno pripravljenostjo in ljubeznijo. Evangeljska usmerjenost Frančiška Asiškega, apostolska zagnanost Ignacija Lojolskega, široka ljubezen sv. Pavla, vse to je bilo v njem, vse pa se je strnilo v karizmo: ubogi.

Kdor se je zmožen dati vsega božji službi, kdor v življenju išče samo božjo voljo, kogar kakor na perutih nosi ljubezen, kdor išče Kristusa v duševnem in telesnem trpinu in siromaku, ta hodi tisto pot, katero je hodil sv. Vincencij. Ta bo pomagal – kakor on – stotisočem trpeti, živeti in umreti.