Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli

»Kdo kakor Bog?« – Mihael.

»Božji junak« – Gabrijel.

»Božje zdravilo« – Rafael.

Teološko razpravljanje o angelih je samo poudarilo njihovo bivanje in pomen. »Stojé pred Bogom«, imajo svoje poslanstvo. Koliko stvari bi morali iztrgati ne samo iz Stare, tudi iz Nove zaveze, če bi črtali njihov obstoj.

Gotovo modernemu človeku otroške predstave »angelčkov«, v umetnosti nastali šele v srednjem veku, morejo napravljati težave. A čemu?

Zakaj s tako skrbnostjo skušamo razvozlati božje skrivnosti? Ko istočasno nimamo nič proti temu, če bi bivala še drugod drugačna bitja kot mi na zemlji.

Če ima Bog v razdajanju svoje ljubezni tisočere možnosti ustvarjanja, zakaj bi ne bil hvaležen, da je ustvaril tudi čisto duhovna bitja s posebno nalogo.

Med temi tremi nam je gotovo najbližji tisti, ki je naznanil Mariji božje materinstvo. Čutimo pa v današnjih demonskih časih, kako nam je potrebna silna moč borca Mihaela. In ko ves svet postaja ena sama bolnišnica, nam je potrebno »božje zdravilo«, in v zblodelosti na poti življenja vodnik, Rafael.

Kot mi pa so tudi angeli v službi istega Kristusa in iste Cerkve. Zavest, da s človeško nebogljenostjo pred veliko odrešenjsko nalogo nismo osamljeni, me mora vsak dan razveseliti.

Prosite za nas, vsi božji angeli! In vi, božji knezi: Mihael, Gabrijel in Rafael, bedite nad Cerkvijo v današnjih stiskah!

In meni pomagajte, da dosežem svoje odrešenje in odrešenje vseh tistih, ki mi jih izroča Bog, da jih pripeljem k njemu.