Sv. Terezija Deteta Jezusa

Svet jo je spoznal šele po smrti. In jo takoj tudi vzljubil. Bila je razodetje. Pokazala je, kako je mogoče v malem svetu živeti veliko življenje.

»V srcu Cerkve hočem biti ljubezen.« To je bil njen poklic, njena karizma. In ta poklic je hotela nadaljevati tudi v večnosti: »V nebesih ne mislim biti brez dela. Moja želja je, še delati za Cerkev in za duše.«

Njeno življenje se zdi samo po sebi umljivo. Rodila se je v čudoviti družini, saj teče proces, da bi bila oče in mati skupno proglašena za svetnika. Vse njene sestre so postale redovnice. Že kot otrok ima na sebi neko božjo milino in božji pogum. Kaj ni pogum, da je samega papeža prosila, da sme v karmel?

Toda njeno življenje ni tako preprosto. Terezijino »otroštvo« je mogoče doseči le za ceno pogumnega trpljenja, ki terja moža.

Ne toliko njeno telesno trpljenje, s katerim se je borila že prej, posebej pa zadnja leta življenja, predvsem dušno trpljenje jo je do dna izmučilo. Verski dvomi, noč vere in nevere, to je bila tista velika preizkušnja, ki je bila dana le nekaterim velikih svetnikom.

In njen odgovor je bil: popolnoma se je izročila božjim rokam, brez slehernega pridržka. In na vse preizkušnje, ki jih je Bog pošiljal tej vdani duši, je našla en sam odgovor, in to je bila tudi njena poslednja beseda: »Moj Bog, ljubim te.«

Popolna predanost!

Ena sama beseda, ki pa obsega celo življenje: Moj Bog, ljubim te.

Ko bi to zmogel jaz!