»Sveta maša ni družbeni dogodek, ampak je prisotnost Gospoda med nami. Ko se nam približa Bog, je vedno praznik, vendar pa spomina zveličanja ni treba preoblikovati v navadno spominjanje, v običajen dogodek.
Odlomek iz Nehemijeve knjige govori o pismouku Ezdru, ki je bral iz postave, za katero se je mislilo, da je izgubljena, ljudstvo pa je jokalo od veselja. Imelo je spomin postave, a to je bil oddaljen spomin. Tisti dan pa je spomin postal blizu in to se je dotaknilo srca ljudi. Jokali so od veselja, ne od žalosti, kajti doživeli so bližino zveličanja. To je pomembno tudi v trenutkih našega življenja in ne samo v pomembnih zgodovinskih trenutkih: Vsi imamo spomin zveličanja, vsi. Ali nam je ta spomin blizu, ali pa nam je nekoliko oddaljen, nekoliko razpršen, nekoliko zastarel, nekoliko muzejski? Ko spomin ni blizu, ko nimamo izkušnje bližine spomina, se ta začne spreminjati, spomin postane navadno spominjanje.
Ko je spomin oddaljen, se preoblikuje v spominjanje, a ko postane blizu, se spremeni v veselje in to je veselje ljudstva. To predstavlja načelo našega krščanskega življenja. Ko spomin postane blizu, povzroči dve stvari: ogreje srce in da nam veselje. In to veselje je naša moč. Veselje bližnjega spomina. Priučen spomin, ki se oddaljuje in postaja navadno spominjanje, pa nam ne ogreje srca, ne da nam veselja in ne da nam moči. To srečanje s spominom je dogodek zveličanja, je srečanje z ljubeznijo Boga, ki je naredil zgodovino z nami in nas je rešil, je srečanje zveličanja. In to je razlog za praznovanje.
Ko pride Bog in se nam približa, je vedno praznik. Kristjani pa se velikokrat bojimo praznovanja, tega preprostega in bratskega praznovanja, ki je dar Gospodove bližine. Življenje nas hoče voditi stran od te bližine, da bi imeli samo spominjanje na zveličanje, a ne spomin, ki je živ. Cerkev pa ima svoj spomin, to je spomin Gospodovega trpljenja. A tudi nam se zgodi, da oddaljimo ta spomin in ga spremenimo v običajni dogodek. Vsak teden gremo v cerkev, ali pa kdo umre in gremo na pogreb … in ta spomin nas velikokrat dolgočasi, ker ni blizu. To je žalostno! Maša se velikokrat spremeni v nek družbeni dogodek in mi nismo blizu spominu Cerkve, ki je prisotnost Gospoda pred nami.
Predstavljajmo si ta dogodek iz Nehemijeve knjige: Ezdra prinese knjigo spomina in ljudstvo se približa svojemu spominu in joče, srce se mu ogreje, je veselo, čuti, da je Gospodovo veselje njegova moč. In brez strahu praznuje. Prosimo Gospoda za milost, da bi nam njegov spomin bil vedno blizu, da bi bil bližnji spomin in ne priučen z navado ter oddaljen kot navadno spominjanje. (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.10.2013)
Frančišek pri jutranji pridigi o spominu zveličanja, ki je razlog veselja in praznovanja
»Svet še vedno potrebuje mir in okrožnica 'Mir na zemlji' je še vedno aktualna, četudi so padli zidovi in pregrade. Ta dokument nas spominja na temelj gradnje miru: Temelji v božanskem izvoru človeka, družbe in same oblasti, ki obvezuje posameznike, družine, različne družbene skupine in države, da bi živeli odnose pravičnosti in solidarnosti. Naloga vseh ljudi je, po zgledu Jezusa Kristusa graditi mir. In sicer preko dveh poti: spodbujanja in izvajanja pravičnosti ter prispevanja k celostnemu človeškemu razvoju v skladu z logiko solidarnosti. Smo resnično dojeli to lekcijo okrožnice? Sta besedi pravičnost ter solidarnost le v naših slovarjih ali pa zares delujemo, da bi postali stvarnost? Okrožnica blaženega Janeza XXIII. nas spominja, da ne more biti pravega miru in harmonije, če ne presežemo egoizma, individualizma in interesov posameznih skupin na vseh nivojih… Sedanja svetovna ekonomska kriza je simptom pomanjkanja spoštovanja do človeka in resnice« (Papež Frančišek ob 50-letnici okrožnice Mir na zemlji, v Rimu, 3.10.2013)