Sv. Bruno

O blažena samota – o edina blaženost.

Večino življenja je vendarle preživel v svetu in to v viharnem svetu. Bister, hitro za profesorskim katedrom, potem sredi kanonikov, v mučni borbi s posvetnjaškim škofom, na begu pred škofovsko službo, spet klican v Rim k papežu, da mu pomaga ...

A v njem je ostalo nenehno domotožje po samotni molitvi.

Niti cistercijanski mir in strogost ga nista zadovoljila. Pač posebna karizma. Uresničila se je v Veliki Kartuziji, kjer je s prvimi tovariši začel meniško življenje, ki velja še danes za eno najstrožjih redovnih oblik službe Bogu in Cerkvi.

Da, tudi Cerkvi. Saj fara vsake kartuzije je ves svet.

V mnogih ljudeh se danes oglaša domotožje po samotni molitvi. To je dobro znamenje. Tudi med mladino je vedno bolj živo prepričanje, da je treba tudi molivcev, ne samo delavcev.

Ne morejo vsi za samostanske zidove, ne morejo vsi v eremitstvo, ki se tudi obnavlja in išče nove oblike. Vsak pa si lahko ustvari kartuzijo v tistem življenju, v katerem živi.

Posebno, če je apostolat njegova vsebina, potem mu je kos kartuzije nujno potreben.

Kjer vlada strah pred samoto, je to znamenje, da smo še vedno na begu pred Bogom. Žeja po samoti – pa naj bo v kakršnikoli obliki – je znamenje, da vsaj iščemo Boga.

Sveti Bruno, izprosi nam žejo po samotni molitvi!