Čudaštvo še ni izvirnost, še manj duhovitost. In tudi ne naznanja boljšega sveta.

Vsa zanesenjaška mladinska gibanja sicer vzbujajo pozornost, so morda protest zlagani, potrošniški družbi. A navadno so to muhe enodnevnice, ki ne ustvarjajo boljših časov.

Da gradimo nov, Kristusov svet, je treba zrelosti. Nič iskanja senzacij, da bi nam svet ploskal, pač pa tiho, požrtvovalno delo, prepojeno z molitvijo.

Teatralika je nevarna. Prehitro je poceni »show«, pa brez duha in brez Boga.

Če bi zajeli vsa mladinska gibanja od nekdaj do danes v najbolj popularno besedo hipijstvo, koliko bo od vsega tega ostalo?

Tudi krščansko hipijstvo je obsojeno na mrtvilo. Zaradi modernosti ni vredno napraviti nobenega koraka, je škoda izgubiti en sam dan.

Resnicoljubnost – da. Ljubezen – da. Duha v brezdušni potrošniški svet – da. A pot do tega je preveč resna in trda, da bi jo mogli prehoditi z nekaj pouličnimi gesli.

In evangeljska resnica je preveč preprosta, da bi prenesla teater.

Cerkev danes potrebuje resnih apostolov, z današnjo govorico, s pričevanjem življenja – ne pa glumačev.

V takega apostola pa se gradim samo z globokim zakramentalnim življenjem, z molitvijo srca, z nenehno odpovedjo sebi in z veliko ljubeznijo do bratov.

Težka, odgovorna, življenjska naloga!