Gospodova ura.

Tudi danes je Gospodova ura.

Tu se vsi razhajamo, razhaja se posebno mladina.

Eni sanjajo o razkošnem življenju, stegajo roke, da bi grabili – zase.

Drugi stegajo roke – da bi delili drugim. Delajo načrte, kako bi prihiteli na pomoč bednim – morda na »koncu sveta«.

Kdo zares sliši udarce Gospodove ure? Kdo bo gradil prihodnost? Kdo bo zares bogat?

Človek, ki zabrozga po samem sebi, se ujame sam vase, je slep in čemi v svoji nesreči.

Celo neverni psihologi in psihiatri svetujejo: ven iz sebe, najdi nekoga, da mu pomagaš. To je zdravilo – najbolj uspešno zdravilo za duševne bolezni take vrste.

Kakor da smo v duševni puberteti. Ne razumejo me. To niso besede samo mladostnika. Ta tožba prihaja iz vrst poročenih mož, žena, ljudi vseh stanov.

Koliko brezplodnega objokovanja samega sebe!

Tako so vase zagrebeni in v svoje probleme zagledani, da se niti ne vprašajo: Ali jaz razumem?

Ko bi skušali razumeti, pomagati, odprl bi se jim nov svet lepote in sreče.

Zares: Gospodova ura.

Nesrečen, kdor gre mimo top in gluh.

Gospod, daj, da bom vsak dan prisluhnil udarcem tvoje ure in stiskam bratov. Ne daj, da bi me zaposlovale zgolj osebne skrbi!