Komur je vse dognano in vse jasno, da za svoj prav potrebuje le nekaj iztrganih citatov iz koncilskih dokumentov, ta ne čuti krize.

Pa je morda prav v tem njegov problem.

Ozkosrčna zaverovanost v preteklost okosteni, kakor vihravo hlastanje za novim in ker je novo, plitvi.

S sproščeno ljubeznijo moram iti v korak s Cerkvijo. In z isto sproščeno ljubeznijo moram pozdravljati vse, ki resnicoljubno in dobrosrčno utirajo Cerkvi pota v prihodnost. Saj to včasih delajo v velikem trpljenju.

Nobena odlika ni, če se pohvalim: Vedno isto mislim. Da. Vedno biti zvest Kristusu, vedno zaupati Cerkvi, vedno imeti za temelj vse tisto, kar je nespremenljivo, to je krepost vere in upanja in ljubezni. Če pa nisem zmožen z novimi spoznanji spreminjati svoja gledanja, s tem samo razodevam, da je moje obzorje majhno in da nisem zmožen prisluhniti mnenju drugih.

Kakor je slabo »obračati plašč po vetru«, prav tako je slabo trmasto vztrajati v svojem mnenju, ko so stvarni razlogi preveč jasni, da ga moram spremeniti.

Resnicoljubnost me varuje pred obema skrajnostma.

Najbolj nezrelo pa bi bilo, če bi obvisel na nekih »načelih« v stvareh, o katerih nisem poučen. Kdo pa more biti danes v vsem poučen? Zato moram biti toliko ponižen, da sledim nove spoznave in skušam – kolikor morem sam – ločiti zrno od plev. Predvsem pa sem na varnem, če se v vsem prepustim vodstvu Cerkve.