Cerkev mora biti pričujoča v vseh narodih. Je »luč« in »kvas« in vesoljni »zakrament« med vsemi narodi. Učlovečenje se nadaljuje. Do zdaj se je Kristus »učlovečil« le v evroameriški kulturi. Enako pravico do Cerkve pa imajo tudi vsi drugi kulturni krogi: kitajski, indijski, arabski, črnski, japonski ...

A tam Cerkve ni. Kakor je treba zaustaviti razkristjanjenje v krščanskih deželah, kjer je Cerkev že usidrana, prav tako je treba presajati Cerkev med narode, kjer je še ni.

Zato razumem, kako Cerkev želi, naj škofje in duhovniki ostanejo v posameznih deželah, pa naj bodo razmere še tako težke. Tudi če jim je delo omejeno in zelo ovirano, čeprav so vedno izpostavljeni dušnemu in telesnemu trpljenju, Cerkev želi in prosi, naj ostanejo tam. Tudi takrat, ko deželo vodi Cerkvi sovražen režim.

Ob vsem dogajanju v svetu res ne morem mirno spati, če po svojih močeh ne prispevam obilnega deleža k misijonskemu delu.

Noben izgovor me ne opravičuje. Noben poklic ni tako izvzet, da bi se mogel otresti te naloge. Dobili smo jo s krstom in je odložiti ne moremo.

Sicer pa, zakaj bi govoril o »moram«, raje bi govoril o »smem«. Saj to je odlika, da smem sodelovati pri tako božji stvari, kot je prinašanje Kristusa ljudem. Ves svet mora dobiti Kristusovo podobo. To je tista Kristusova skrivnost, o kateri je tako navdušeno pisal veliki misijonar sv. Pavel.