Dan sem zapravil.

Kolikokrat bi morali tako reči. Da dneva ne zapravim, ga moram živeti v milosti, biti moram ves dan božji otrok, svojo dolžnost moram opraviti ne le skrbno, ampak z ljubeznijo; dan moram posejati z dobrimi deli ...

Mi smo rojeni za življenje, ne za smrt.

Stari rek: Čas je zlato, velja posebno za kristjana.

Koliko je zapravljenega dragocenega časa z raznimi opravičili: razgovori, oddih, šport, televizija, časopisi, filmi ... Vse ima svoje mesto, a velikokrat je to samo krinka, za katero se skriva lenoba.

In če bo moje življenje stkano iz takih praznih dni, potem bom ob koncu moral reči: Življenje sem zapravil. Ni bolj usodne ugotovitve.

Četudi je celo za utapljajočega se siromaka še dosti časa, da izreče poslednjo besedo: »Ljubim« in se reši, tako je meni ta misel pobuda, da zgrabim svoj dan z obema rokama.

Da, današnji dan je važen. »Včeraj« je minil, »jutri« morda zame ne pride več. »Danes« pa je v mojih rokah.

Preteklost je v božjem usmiljenju, prihodnost v rokah Previdnosti, današnji dan pa je moj. Napraviti ga moram lepega, bogatega.

Zato proč s »potrebnimi« stvarmi, ki so nepotrebne, in izpolniti nalogo. Ta moj dan mora biti preživet za večnost. Morda je zadnji dan: zadnja maša, zadnje opravilo, zadnja dobra dela, zadnja molitev ...

Če bi me spremljala ta misel, kako lep bi bil lahko moj dan.