Nedolžni otroci

Sveti Matej pripoveduje v svojem evangeliju, kako je Herod dal pomoriti vse dveletne dečke in tudi mlajše.

Dogodek, ki spada v kriminalistično literaturo.

Praznik je v Cerkvi že iz davnine in je ostal tudi danes. Mali mučenci, ne da bi se zavedali, čemu umirajo. Cerkev proglaša za mučenca samo tistega, ki svobodno sprejema mučeništvo. Tak je bil sv. Štefan.

Betlehemski dečki pa so bili darovani v prenežni mladosti, da bi se mogli zavedati, čemu umirajo. Vendar so jih kot mučence proslavljali že cerkveni očetje: Ciprijan, Irenej, Avguštin ...

To pač ostane skrivnost, ki nam jo bo razrešil samo Bog: čemu trpljenje nedolžnih. Človeška pamet je preslabotna, da bi našla odgovor, ki bi zadostil naši zvedavosti.

Je pa to še vedno božični krog. Kristus je tu, zanj je treba pričati z besedo, kar je storil zlasti sv. Janez, pričati z življenjem, kar je storil sv. Štefan. A v načrte njegovega poslanstva je zajeto tudi vse tisto trpljenje, ki nam je najmanj razumljivo. Tako je praznik nedolžnih otrok še vedno četrti dan božičnega slavja. Po evangeljski pripovedi je ta praznik še najbolj povezan s Kristusovo usodo.

Strah in zloba Heroda sta segla po moriji. Kolikokrat se to v zgodovini ponavlja. Čeprav zgodovini velikokrat ne vemo razlage, nam ostane upanje, da je vse tovrstno trpljenje zapisano v božjih analih in vtkano v delo odrešenja.

Tolažba zlasti materam, ki objokujejo smrt svojih malih otrok.