»V današnjem prvem berilu smo slišali, kako so Izraelovi rodovi mazilili Davida za svojega kralja. Brez maziljenja bi bil David samo 'šef nekega podjetja', vodja neke politične družbe, izraelskega kraljestva, bil bi le navaden politični organizator. Toda po maziljenju je nasprotno nadenj prišel Duh Gospoda in ostal z njim. V Svetem pismu beremo, da je David vedno bolj napredoval v moči, in Gospod, Bog nad vojskami, je bil z njim. Prav to je razlika maziljenja. Maziljenec je oseba, ki jo je Gospod izbral. In v Cerkvi to velja za škofe in duhovnike.

Škofje niso izvoljeni samo zato, da vodijo neko organizacijo, ki je posamezna Cerkev; so maziljeni, imajo maziljenje in Duh Gospoda je z njimi. Prav vsi škofje so grešniki in obenem maziljenci. Vsak dan znova pa želijo biti bolj sveti, bolj zvesti maziljenju. To, kar Cerkev dela resnično, kar ji daje edinost, je oseba škofa v imenu Jezusa Kristusa. In sicer ne zato, ker ga je izvolila večina, temveč ker je maziljen. Posamezna Cerkev ima svojo moč v tem maziljenju, pri katerem so soudeleženi tudi duhovniki.

Maziljenje škofe in duhovnike približuje Gospodu in jim daje veselje ter moč, da vodijo ljudstvo, da mu pomagajo, da živijo v služenju temu ljudstvu. Podari jim veselje, da se čutijo izvoljene od Gospoda, da jih je Gospod pogledal s tisto ljubeznijo. Ko pomislimo na škofe in duhovnike, moramo torej videti maziljence. Cerkve, ki bi šla naprej zgolj s človeškimi močmi, ni mogoče ne razumeti in ne razložiti. Ta škofija gre naprej, ker ima sveto ljudstvo veliko stvari in tudi maziljenca, ki jo vodi, ki ji pomaga rasti. Ta župnija gre naprej, ker ima veliko organizacij, veliko stvari, in tudi duhovnika, maziljenca, ki jo vodi. V zgodovini jih sicer poznamo le majhen delež, a je veliko svetih škofov in svetih duhovnikov, ki so svoje življenje podarili v služenju škofiji ali župniji. In veliko je tudi ljudi, ki so prejeli moč vere, moč ljubezni in upanja od teh anonimnih župnikov, ki jih mi niti ne poznamo.

Res je veliko teh podeželskih ali mestnih župnikov, ki so s svojim maziljenjem ljudstvu dali moč, posredovali nauk, podeljevali zakramente in s tem svetost. V časopisih sicer lahko beremo o škofih in duhovnikih, ki so storili to ali ono. Ne najdemo pa novic v časopisih o tistem, kar delajo mnogi drugi duhovniki, podeželski ali mestni župniki, o vsem dobrem, ki ga naredijo, o vsem delu, ki ga opravijo, ko svoje ljudstvo vodijo naprej. To ni novica. Vedno je tako, da 'drevo, ki pade, povzroči več hrupa kot gozd, ki raste'. Spomnimo se in molimo za naše pogumne, svete, dobre in zveste škofe ter duhovnike. Zahvaljujoč njim smo danes tukaj.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 27.1.2014)

Papež izrazil hvaležnost za svete škofe in duhovnike, ki podarjajo svoje življenje v anonimnosti