Blagor lačnim in žejnim pravičnosti
1. »Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste« (Lk 6,21) in Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste (Lk 6,25). Jezus je jasen: tisti, ki je zares lačen, ki nima za preživljanje, je žrtev zgodovine, naravnih nesreč, nepravičnosti - pomanjkanja odgovornosti in ljubezni drugih. Na razvitem Zahodu ne vemo več, kaj dejansko pomeni biti lačen; a v svetu je okrog milijarde lačnih. Svet, ki ga želi Bog, je svet pravičnosti. Ta mora biti zagotovljena vedno znova, dan za dnem – v dejanjih, ki jih navdihuje vera v Boga, Očeta vseh ljudi.
Prilika o bogatašu in ubogem Lazarju (Lk 16,19-31) slikovito prikaže zemeljsko življenje obeh in sadove, ki sta jih deležna v večnosti. V bogatašu, ki se je v življenju kopal v svojem bogastvu, so preobilje, pijančevanje, strastno uživanje zadušili seme Božje besede in ni bil več sposoben nameniti svoje pozornosti bližnjemu. Ubogi, lačni pa najde v Bogu svojega osvoboditelja, rešitelja, ki ga napolni s polnostjo življenja – s tem, kar »prenasičenemu« manjka. Le Bog je sodnik med njima (prim. Jak 5,1-2; 2,5).
2. »Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo« (Mt 5,6).
a) Drugačna lakota: lakota in žeja – fiziološki potrebi, ki ju zaznava naše telo – lahko postaneta znamenje drugačnih, duhovnih potreb. V Svetem pismu beremo o lakoti po »poslušanju Gospodove besede« (Am 8,11), po modrosti (prim. Prg 9,1-5), žeji »po živem Bogu« (Ps 42,3). Tako je tudi Božje kraljestvo stanje, ko »ne bodo več lačni in ne bodo več žejni« (Raz 7,16). Prav ta izkušnja lakote in žeje nam lahko pomaga izraziti željo po pravičnosti (prim. Iz 62,1). Bog, ki je svet in pravičen (prim. Jn 17,11.25), hoče, da se svetost in pravičnost naselita v človeški družbi; obe božji lastnosti se inkarnirata v človeški zgodovini. Kakor ni mogoče ljubiti Boga, ki ga ne vidimo, ne da bi ljubili brata, ki ga vidimo (prim. 1 Jn 4,20), tako ne moremo biti deležni svetosti Boga, ne da bi si prizadevali, da se po njegovi volji pravičnost udejanja med ljudmi (prim. Lk 18,7-8).
b) Kaj je pravičnost, katere smo lačni? Evangelist Matej jasno izrazi Jezusove besede o tem, kaj je za človeka najpomembnejše: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.« (Mt 6,33) Človek je lačen pravičnosti, ki zahteva, da se kraljevanje Boga udejanji med verniki. Iskati pravičnost za kristjana pomeni prizadevanje, da se izpolni Božja volja na zemlji kakor v nebesih. To je kristjanova posebna naloga, če hoče biti blažen, srečen.
Še več: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20) Jezusovi učenci morajo biti popolni kot je popoln nebeški Oče (prim. 5,48). Kajti, ni dovolj ne ubijati, temveč tudi ne gojiti negativnih čustev do bližnjega (prim. Mt 5,21-22). Ni dovolj ljubiti teh, ki nas ljubijo, temveč ljubiti tudi svoje sovražnike in moliti za tiste, ki nas preganjajo (prim. Mt 5,42-47). Gre za pravičnost v resnici ali tudi za ljubezen v resnici!
Drugi Jezusov opomin se nanaša na način udejanjanja pravičnosti, ki je prav tako pomemben kot vsebina. Čeprav mora luč Božje pravičnosti sijati skozi življenje kristjana, velja tudi opozorilo: »da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih.« (Mt 6,1) Kadar ljudje vede ali nevede preprečujemo Bogu, da bi kraljeval, zavlada med nami nepravičnost. Proti malikom kot so bogastvo, denar in moč se je treba boriti z iskrenostjo, skladnostjo besed in dejanj, življenjem pravičnosti skozi solidarnost pri delu, podelitev dobrin, služenje najbolj potrebnim.
Kdor je lačen in žejen pravičnosti, je pravičen kakor Jezus (prim. Lk 23,47.34) in zvesto izpolnjuje Očetovo voljo (prim. Mt 3,15).
3. Kristjani in nekristjani v luči tega blagra – komu je ta blagor namenjen? Kristjan, ki ravna pravično, je pravičen, kakor je pravičen Kristus (prim. 1 Jn 3,7). In pravičnemu bo ob sodbi namenjena beseda Sina človekovega: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta!« (Mt 25,34)
Toda tudi pripadniki drugih ver, vrst duhovnosti in neverni občutijo lakoto in žejo po pravičnosti in se borijo zanjo za ceno svojega življenja. Borijo se proti totalitarnim režimom, za priznanje človekovih pravic, za mir, za osvoboditev šibkih izpod bremen močnih,… Srce vsakega človeka pozna le Bog; on vidi najgloblje namene srca, ki človeka spodbujajo k dejanjem.
4. »Kajti nasičeni bodo« - pride dan Gospodov, ko bodo vsi, ki so trpeli zaradi krivic, nasičeni z Božjo pravičnostjo; nastopilo bo Kraljestvo pravičnosti in miru. Jezus je pokazal, da je možno že prej okusiti bogastvo Kraljestva npr., ko je nekaj hlebov in rib razdelil med množico ljudi in jih nasitil (prim. Mt 15,32-39). Znamenja tega, kako Bog poskrbi in kako bo tistega dne nasitil vse ljudi, smo kristjani dolžni prinašati dan za dnem med svoje sodobnike preko razdelitve dobrin in preko občestva. Da je to mogoče, nam je s svojim življenjem izpričala prva krščanska skupnost (Apd 4,34-35).
Predlogi za osebno premišljevanje:
A. Kako je to, kar v svoji molitvi prosim Gospoda, skladno s tem, kar nas Jezus uči v molitvi Oče naš (prim. Mt 6,5-14)?
B. Lakota in žeja sta močni potrebi, globoki želji nečesa, brez česar ne moremo živeti. Pred Gospodom gledam milostni trenutek, ko sem tako močno hrepenel po Božji besedi, evharistiji, zakramentu sprave. Za vse to se Bogu zahvaljujem.









Razmišljala sem, da že fiziološko potrebo po hrani, lakoto težko zdržim oz. grem kmalu v hladilnik po hrano. Koliko sploh res nosim duhovno lakoto- ko ne čutim Boga blizu, ko se težko spravim k molitvi, bolečine, skrbi, (propadle) odnose,... in ne iščem nadomestkov?