Spoved. Moja spoved.

Je le formalnost? Sem izpolnil le dolžnost? Navado?

Ne bi rekel: koliko nevrednih spovedi. Pač pa: koliko praznih spovedi. Skok v spovednico, zdrdrane molitve, litanije grehov, ki so vedno enake, nekaj spovednikovih besed, zdrdrana pokora ...

Ali je Kristus še Odrešenik? Sem se srečal z njim?

Morda sem iskal le bleščečega spovednika – človeka.

Sem prišel iz spovednice srečen, spočit, odrešen? Nov človek?

Bo danes in jutri moje življenje lepše – zaradi spovedi?

Poljubiti prebodeno Kristusovo roko – pa oditi nazaj v svoj zemeljski raj. Kaj ni to za kristjana nekaj nerazumljivega, nemogočega?

In vendar se dogaja.

Sem zmožen zdaj, ta trenutek premisliti sebe, urediti svojo spoved?!