Kje je napaka, da po tolikih spovedih še nisem svetnik? Morda greha ne občutim kot žgoče rane? Morda me lastna slabost niti ne teži. Nisem še z grozo doživel, da je zaradi mojega greha moral na križ – Božji Sin.

V sobi imam križ. Na to sem se navadil.

V cerkvi visi križ. Na to sem se navadil.

Pridige, pesmi o križu. Na vse to sem se navadil, da ostajam hladnokrven. Asiški ubožec, sv. Frančišek je taval po gozdu in jokal.

Je bil pač on.

Saj ravno to je. Bil je on: prej ponos razigrane mladine – potem svetnik.

Zrastel je ob križu. In vendar je zakrament usmiljenja dan zato, da z njim vedno bolj postajam svetnik, pa naj bo ta beseda še tako nemoderna.