Nepopisno je včasih trpljenje razdvojenih duš.

To vedo povedati nepopisani anali duhovnikov. Te skrivnosti gredo z njimi v grob. Že zaradi tega bi moral imeti pred njimi spoštovanje, pa četudi so nerode.

Razdor med ideali in lastno slabostjo doživljajo tako močno, da so stalno mučeni z doživljanjem razklanosti.

To je bil privilegij mnogih svetnikov. In največkrat ob koncu življenja. Lastni jaz težko umre.

Zato je edina popotna palica teh ljudi: zaupanje v božjo milost in božje usmiljenje.

To je res »salto mortale« v noč Boga, ki je Ljubezen.

Kaj ni bila taka smrt Male Terezije, o kateri mnogi mislijo, da je bila čudežen otrok, rojena svetnica. Svetost ni tako poceni!

Razdvojene duše: Bog vas gleda in neizmerno ljubi vsak trenutek.

In še majhna človeška tolažba: Kje daleč je naša razdvojenost od Kristusove na veliki petek!