Vdano sprejmi svojo usodo!

S to tolažbo hrabrimo bolnike, ki so leta priklenjeni na posteljo. Sami zase pa že ob prvi nesreči obupujemo. Nedozorelost kristjana! Šola življenja je božja šola. Sprejeti je treba tudi udarce. A kovali nas bodo v krščanske osebnosti le tedaj, če smo v dno duše prepričani, da kladivo vihti božja roka, ki nas ljubi. Poljubiti to roko, to je dozorelost. Zanos praznikov, naval čustev, ko zdrav, spočit moliš, zidanje gradov v oblake, kako je to vse lepo. Svet pravljic. A to je za otroke. Če hočemo do »polne starosti Kristusove«, potem je treba sprejeti oblikovanje, notranjo rast, kakor si jo zamišlja Bog. Ni treba prositi za trpljenje, niti ni treba biti vesel ob velikih preizkušnjah. Pač pa moramo biti vdani in hvaležni. Da! Hvala!