Zagrenjen starec.

Kar preveč jih je. Celo takih, ki so izpolnili komaj dvajset let. Nesposoben si. Tvoje roke so prazne. In končno je pred teboj vprašanje: čemu živim. Po tem se sprašujejo pogani. Bolj krščanski pogani kot poganski kristjani. Ne sprašuj se! Poglej okoli sebe! Priznaj, da so pred teboj sijajne možnosti. Če druge ne vidiš, ostane največja: svetost! Priznam: so ljudje, katerih rešitev iz take zagrenjenosti je mučeništvo, toda ne kričavo mučeništvo. Ni treba iti na raženj ali pod giljotino. Dosti je: biti junak v svoji skriti, tihi bolečini. Prepričan sem: nad takim človekom sije božji smehljaj. Morda se nekega dne nasmehneš tudi ti. In ob tebi vsi tisti, ki jih danes ne vidiš, čeprav se gneteš med njimi.

Človek je včasih čudno slep. Zato nesrečen.