»Bog ljubi, ne zna drugega, kakor ljubiti. Vedno nas čaka in nam odpusti, je Bog usmiljenja, ki nam pripravi praznovanje, kadar se vrnemo k Njemu. Ko pa se od Njega oddaljimo, hrepeni po nas.
Gospod se z nami pogovarja nežno. Tudi ko nas vabi k spreobrnjenju in se njegove besede zdijo nekoliko krepke, se za njimi skriva ljubeče hrepenenje Boga. So kot spodbuda Očeta, ki reče sinu: 'Vrni se, čas je, da se vrneš domov.' Samo ob teh besedah bi lahko v molitvi preživeli več ur skupaj. To je srce našega Očeta, Bog je tak. Ne utrudi se, ne utrudi se! Bog dela tako že veliko stoletij, kljub vsej apostaziji, ko je ljudstvo mnogokrat odpadlo od vere. Naš Bog je Bog, ki čaka, od tistega popoldneva v zemeljskem raju, ko je Adam odšel iz raja s kaznijo, a tudi z obljubo. In On je zvest, Gospod je zvest svoji obljubi, saj ne more zatajiti samega sebe. Je zvest. In tako je skozi zgodovino čakal vse nas. Je Bog, ki nas vedno čaka.
V priliki o izgubljenem sinu nam evangelij po Luku pove, da oče že od daleč zagleda sina, saj ga je čakal. Vsak dan je hodil na teraso in gledal, če se sin vrača. Čakal je. In ko ga zagleda, priteče ter ga objame okoli vratu. Sin je imel pripravljene besede, ki mu jih je hotel izreči, a oče ga ne pusti govoriti. Z objemom mu zapre usta. To je naš Oče, Bog, ki nas čaka. Vedno!
Tistemu, ki ima veliko grehov in se boji, da Bog ne bo zadovoljen, pravim, naj vseeno poskusi: Če želiš spoznati nežnost tega Očeta, pojdi k Njemu in poskusi, nato mi boš povedal. Bog, ki čaka, je tudi Bog, ki odpušča. Je Bog usmiljenja. Ne utrudi se odpuščati. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi za odpuščanje, toda On se ne utrudi. Sedemdesetkrat sedemkrat - vedno. Z vidika nekega podjetja je bilanca vedno negativna: On vedno izgubi; izgubi v bilanci stvari, a pridobi v ljubezni. To pa zato, ker je On prvi, ki izpolnjuje zapoved ljubezni. Bog ljubi, ne zna delati ničesar drugega. Tudi čudeži, ki jih je delal Jezus, so bili znamenje velikega čudeža, ki ga Gospod vsak dan stori z nami, ko imamo pogum, da vstanemo in pridemo k Njemu.
In ko se to zgodi, nam Gospod pripravi praznovanje. Le-to ni kot pojedina tistega bogataša, pred katerega vrati je prebival ubogi Lazar. Bog pripravi drugačno pojedino, tako kot oče izgubljenega sina. Obljublja: 'kakor lilija boš cvetel, pripravil ti bom praznovanje, tvoji poganjki se bodo razvejali, veličasten boš kakor oljka, dišal boš kakor libanonski gozd'. Življenje vsake osebe, vsakega moškega, vsake ženske, ki ima pogum, da se približa Gospodu, bo našlo veselje praznovanja Boga. Tako naj nam ta beseda pomaga, da bi pomislili na našega Očeta, Očeta, ki nas vedno čaka, ki nam vedno odpusti in ki pripravi praznovanje, ko se vrnemo.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 28.3.2014)