Še za učence in apostole je bilo pohujšanje, da se je Kristus dal prijeti in je kot razbojnik med razbojniki umrl na križu. Za Rimljane najbolj sramotna smrt.

Ta skušnjava še živi med nami: težko je razumeti »sramoto križa«. Mi bi radi, da bi Cerkev šla v zmagoslavje. Zdaj pa nas je strah, ker je spričo svetovne duhovne zmede tako nebogljena in še v sebi vsa zbegana. Ali smo na slabšem od apostolov? Toliko polomije vendarle še ne doživljamo. »Sramoto križa« moramo tudi danes sprejeti. Božja polomija na križu je bila božja zmaga. Odrešeni smo. Morda danes Cerkev zmaguje prav tam, kjer je do tal ponižana. Kdo more presoditi, kje je več božjega odrešenjskega dela: v taboriščih ali na veličastnih kongresih svobodnih velemest, kjer tudi ateisti radi vihrajo krščansko zastavo, če je to v modi ali v njihov prid. Nositi na sebi in v sebi »sramoto križa«. To je krščansko.