Aleluja!

V velikonočni osmini je prepletala vse bogoslužje. Ne bo pa utihnila vse do naslednjega posta.

Vrisk veselja.

Če ima kdo pravico do veselja, je to kristjan, ki veruje v vstajenje.

Če ima kdo vse možnosti do veselja, je to kristjan, ki živi iz velikonočne skrivnosti.

Če je za kristjana kakšna značilnost, je – poleg ljubezni – gotovo veselje. Ljubezen, veselje, mir – to troje Pavel povezuje v eno, kar naj bi bilo »sad duha«. Sad velikonočne miselnosti.

Sem res vesel, do dna duše srečen?

To ne pomeni, da sem »klovn« sredi družbe, da se stalno krohotam. Za takim obrazom je neštetokrat razrvana notranjost, je samo obliž na gnojno rano.

Veselje v Svetem Duhu! To mora biti moja značilnost.

To veselje vre iz vere in upanja in ljubezni. In ga je srce lahko polno, kljub temu da je človek poln notranjega in zunanjega trpljenja. V tem je ravno posebnost velikonočnega veselja.

Ko še vedno razmišljamo »svojo« veliko noč, ni brez pomena, odgovoriti si na vprašanje: Sem vesel, v dnu duše srečen?