»Svetniki niso heroji. Svetniki so grešniki, ki hodijo za Jezusom po poti ponižnosti in križa. Tako se pustijo posvečevati Njemu, kajti nihče se ne posveti sam. Odlomek iz Apostolskih del pripoveduje o spreobrnjenju svetega Pavla. Ta je bil najprej sovražnik Cerkve, nato je postal svetnik.

Kaj pomeni, ko rečemo, da je Cerkev sveta? Kako je lahko sveta, če smo mi vsi v njej? In vsi, ki smo tu, smo grešniki. Toda Cerkev je sveta! Mi smo grešniki, a ona je sveta. Je nevesta Jezusa Kristusa in On jo ljubi, On jo posvečuje, vsak dan jo posvečuje s svojim evharističnim darovanjem, ker jo zelo ljubi. Mi smo tako grešniki v sveti Cerkvi. In tudi mi se posvečujemo s to pripadnostjo Cerkvi: smo otroci Cerkve in mati Cerkev nas posvečuje s svojo ljubeznijo, z zakramenti svojega Ženina.

Sveti Pavel v svojih pismih govori svetim – nam, grešnikom, pa vendar otrokom svete Cerkve, posvečene po Jezusovem telesu in krvi. V tej sveti Cerkvi Gospod nekatere osebe izbere, da bi bila svetost bolje vidna; da bi videli, da je On tisti, ki posvečuje; da nihče ne posveti samega sebe; da ne obstaja tečaj o tem, kako postati svetniki; da biti svet ne pomeni, obnašati se kot fakir ali karkoli v tem stilu … Ne! Svetost je Jezusov dar njegovi Cerkvi in, da bi bilo to vidno, On izbere osebe, v katerih se jasno vidi njegovo delo posvečevanja.

Veliko zgledov svetosti najdemo v evangeliju. Spomnimo se na Magdaleno, iz katere je Jezus izgnal sedem demonov; na Mateja, ki je bil izdajalec svojega ljudstva, od katerega je jemal denar in ga dajal Rimljanov; na Zaheja in mnoge druge, ki vsem kažejo, katero je prvo pravilo svetosti. To je, da 'Kristus raste v nas in da se mi manjšamo'.

Zato Kristus izbere Savla, ki je preganjalec Cerkve. A Gospod ga čaka. Čaka ga in pokaže svojo moč. Savel postane slep in uboga. Prej je bil mogočen, sedaj postane kot otrok in uboga. Njegovo srce se spremeni. Njegovo življenje je drugačno. Vendar pa Pavel ne postane heroj. Evangelij je oznanjal po celem svetu, a njegovo življenje se je končalo s skupinico prijateljev v Rimu. Nekega jutra so prišli vojaki, ga odpeljali proč in ga obglavili. Zelo 'preprosto'. Bil je mogočen, šel je po celem svetu, končal pa je tako. Zmanjšal se je.

Razlika med heroji in svetniki je pričevanje, posnemanje Jezusa Kristusa. Svetniki hodijo po Jezusovi poti, ki je pot križa. Tako mnogi končajo življenje zelo ponižno, preprosto. A so vseeno veliki svetniki. Pomislimo na zadnje dni sv. Janeza Pavla II., kar smo lahko vsi videli. Ni mogel govoriti. Veliki Božji atlet, veliki Božji bojevnik je končal tako. Bolezen ga je uničila, ponižan je bil kot Jezus. To je pot svetosti velikih. Je pa tudi pot naše svetosti. Ne bomo sveti, če ne dopustimo, da se srce spreobrne za to Jezusovo pot. To pomeni vse dni nositi križ, navaden in preprost križ, ter pustiti, da Jezus raste. Če ne gremo po tej poti, ne bomo sveti. Če pa gremo po tej poti, bomo vsi pričevali za Jezusa Kristusa, ki nas zelo ljubi. In čeprav smo grešniki, bomo pričevali, da je Cerkev sveta. Je Jezusova nevesta.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 9.5.2014)

Papež med jutranjo mašo: Pravilo svetosti je, da Kristus v nas raste, mi pa se manjšamo