Na steni križ.

Pod križem prepir. Zob za zob, oko za oko. To »se je reklo starim«, ugotavlja Kristus. Velikonočna poslanica pa je: Mir vam bodi. Vsa družina je pri maši. Na koncu jih duhovnik pozdravi: Pojdite v miru. Še isto nedeljo pri mizi prepir, da gredo vsak po svoje, čeprav je edini dan, ko bi mogli biti drug ob drugem – povezani v ljubezni. V soseski je cerkev in križ. Sosed ob sosedu pri isti maši. Na cesti se ne pogledata in ne pozdravita. Namesto »sejalci miru« smo velikokrat »sejalci nemira«. Koliko gorja napravijo »vaške pótovke« z opravljanjem in obrekovanjem. Zmaličena morala. Samo da si pri nedeljski maši, pa je vse prav. Krščanstvo za nedeljo, ne za delavnik. Želimo si svetovnega miru. Prazne želje, če ga ne znamo ustvarjati v lastni družini, v malih občestvih, v župniji, v narodu. Pri vsaki maši slišimo: Gospodov mir bodi vedno z vami!

Zakaj ga ni?