Vnebohod
Nebesa.
Ni važno zame teološko razmišljanje, ali je to kraj, »kraj« zunaj kraja, »prostor« v Bogu, stanje, poveličani Kristus.
Zame je važno, da je stvarnost.
Velikonočno jutro je za Kristusa že novo življenje. Preden dopolni svojo misijo, ko pošlje Svetega Duha, pripravlja apostole, da bodo res »priče njegovega vstajenja«. Na tem temelji vse.
Poveličanje v Bogu, to so nebesa.
V božjih načrtih je to poveličanje pripravljeno tudi zame.
Sem se kdaj potrudil, da bi bolj globoko doumel svojo usodo? Danes je prilika. Spričo vstajenja in prihoda Svetega Duha ni vnebohod nič novega, a vendarle vmesna stopnja, ko je na videz vse prepuščeno apostolom. Zgodovinski Kristus preneha delovati, nadaljuje ga pa v skrivnostni in evharistični navzočnosti.
Ustvarjati v sebi nebesa, se vraščati v poveličanega Kristusa, to nalogo moram opravljati danes in jutri. Zato ni le zgodovinski spomin, ampak zame današnja stvarnost. Naj me stane kar hoče: Za Kristusom v poveličanje!








