»'Vaša žalost se bo spremenila v veselje.' Krščanskega veselja se ne da kupiti, ampak samo prejeti kot Gospodov dar. Veselje kristjanov je veselje v upanju.
Sv. Pavel je bil zelo pogumen, kajti imel je moč v Gospodu. A tudi apostola narodov je včasih bilo strah. Vsem nam se zgodi, da nas je v življenju nekoliko strah. In vprašamo se, ali ne bi bilo bolje nekoliko zmanjšati raven, ne biti tako zelo kristjani in pristati na kompromis s svetom. Pavel je vedel, da ga niso marali ne Judje ne pogani, a se zaradi tega ni ustavil in zato je moral prenašati težave in preganjanja. Pri tem lahko pomislimo na svoje strahove in bojazni. Tudi Jezus je v Getsemaniju doživel strah, tesnobo. V svojem govoru ob slovesu pa je učencem jasno dejal, da se bo svet ob njihovem trpljenju veselil, kot se je to zgodilo s prvimi mučenci.
Povedati moramo po resnici: ni vse krščansko življenje praznik. Velikokrat je tudi jok. Ko si bolan, ko ima družina težave z otroki ali imata težave mož in žena, ko ob koncu meseca ni plače, tvoj otrok pa je bolan, ko ne moreš plačati posojila za hišo in se morate odseliti. Veliko problemov, imamo veliko problemov. A Jezus pravi: 'Ne bojte se! Ja, žalostni boste in jokali boste, ljudje pa se bodo veselili, ljudje, ki vam nasprotujejo.'
Obstaja pa še ena vrsta žalosti, ki pride takrat, ko se napotimo po napačni poti. Kadar gremo 'kupiti' veselje, tisto veselje, ki prihaja od sveta, greha; na koncu je v nas praznina, je žalost. To je žalost slabega veselja. Krščansko veselje pa je veselje v upanju. Tega v trenutku preizkušnje ne vidimo. Je veselje, ki se očiščuje v preizkušnjah vsakega dne. Ni prav bolniku, ki zelo trpi, reči: 'Pogumno, imel boš veselje'. Pomagati mu moramo, da ga bo čutil, kot ga je čutil Jezus. Tudi mi, ko smo v lastni temi in ničesar ne vidimo, naredimo dejanje vere: 'Vem, Gospod, da se bo ta žalost spremenila v veselje. Ne vem kako, a vem, da se bo.' Da bi pojasnil žalost, ki se spremeni v veselje, Jezus uporabi primer žene, ki rodi otroka. Med porodom zelo trpi, a ko ima pri sebi otroka, vse pozabi. To, kar ostane, je torej Jezusovo veselje, očiščeno veselje. Je veselje, ki ostane. Veselje, ki je v nekaterih trenutkih življenja pozabljeno, ki se v težkih trenutkih ne čuti, a ki pride zatem, kot veselje v upanju.
To je sporočilo Cerkve v današnjem času: 'Ne bojte se!' Biti moramo pogumni v trpljenju in misliti na to, da bo po tem prišel Gospod, da bo po tem prišlo veselje, po temi bo prišlo sonce. Naj vsem nam Gospod da to veselje v upanju. Znamenje, da imamo to veselje v upanju, pa je mir. Mislim na mnoge bolnike, ki so na koncu življenja in zelo trpijo, a imajo ta mir: To je seme veselja, je veselje v upanju, mir. Če imaš mir v duši v temi, težavah, preganjanjih, ko se vsi veselijo tvoje nesreče, potem imaš seme tega veselja, ki bo prišlo. Naj nam Gospod pomaga razumeti te stvari.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 30.5.2014)
Frančišek, Peres in Abas bodo 8. junija v Vatikanu molili za mir