Ali je kaj rimskega v argentinskem Bergogliu?
»Malo in nič. Sem bolj piemontski, saj od tam izhajajo moje družinske korenine. Pa vendar se začenjam čutiti Rimljana. Prizadevam si obiskovati župnije in tako počasi odkrivam mesto. Rim je čudovita in edinstvena prestolnica, ki pa ima tudi probleme velikih prestolnic.«
Zakaj ste od vsega začetka toliko poudarjali vlogo rimskega škofa?
»Prva služba papeža je, da je rimski škof. Vse ostale nazive – papež, vesoljni pastir, Kristusov vikar – ima zato, ker je najprej rimski škof. To je prva izbira in je posledica Petrovega primata…«
In kaj je za papeža bolj zaskrbljujoče: moralna ali materialna revščina?
»Oboje. Lačnemu lahko pomagam, da ne bo več lačen, a če je izgubil delo in ne najde več službe, gre za neko drugo revščino. Nima več dostojanstva. Lahko gre na Karitas in odnese domov paket živeža, a doživlja veliko revščino, ki uničuje njegovo srce … Mnoge osebe gredo v menzo in na skrivaj, polne sramu, odnašajo domov hrano. Njihovo dostojanstvo se postopno siromaši, živijo v stanju onemoglosti… Cerkev mora iti na ulice, iskati ljudi, iti v hiše, obiskati družine, iti na periferije. Ne sme biti Cerkev, ki samo sprejema, ampak ki tudi daje…«
Kam gre Bergoglieva Cerkev?
»Hvala Bogu, nimam nobene Cerkve, sledim Kristusu… Moj stil se ni nič spremenil, ostal je tak, kot je bil v Buenos Airesu. Spremeniti se pri mojih letih bi bilo smešno. Kar se tiče programa, sledim tistemu, kar so kardinali prosili na generalnih kongregacijah pred konklavom. Tudi svet osmih kardinalov je nastal tukaj. Predlagan je bi, da bi bil v pomoč pri reformi kurije.Moje odločitve so sad srečevanj pred konklavom. Ničesar nisem storil sam.«
»Človeško dostojanstvo je tisto, ki je skupno vsem nam, močnim ali šibkim, bogatim ali revnim, onkraj naših omejitev. Pravo bogastvo ni v denarju, prava moč ni v orožju. Resnična sreča je v ljubezni, sočustvovanju in velikodušnosti srca…
Postavimo v središče naših naporov za razorožitev človeško osebo, moške in ženske, dečke in deklice. Kakšen smisel imajo mir, varnost in stabilnost, če naše družbe, naše skupnosti in naše družine stalno živijo v strahu in uničevalnem sovraštvu? Naredimo prostor za spravo, upanje in ljubezen, ki se izražajo v zavzemanju za skupno dobro, v mednarodnem sodelovanju za pomoč našim najšibkejšim bratom in sestram…« (Papež Frančišek v sporočilu udeležencem konference o prepovedi protipehotnih min; Vatikan, 2.7.2014)
V Mozambiku konferenca o prepovedi protipehotnih min. Sporočilo poslal tudi papež Frančišek