»Evangeljski odlomek nam danes pripoveduje o ženi, ki je Jezusu umila noge s solzami, razlila nanj dišeče olje in ga obrisala z lasmi. Jezus je bil povabljen v hišo nekega farizeja. Ta je bil oseba določenega nivoja, kulture. Želel je slišati Jezusa, njegov nauk, hotel je vedeti več. V svoji notranjosti je zato obsojal grešnico. Pa tudi Jezusa, kajti 'če bi bil zares prerok, bi vedel, kdo in kakšna je bila tista ženska'. Ni bil hudoben človek, le ženine geste ni zmogel doumeti.

Ne zmore doumeti osnovnih gest - osnovnih gest ljudi. Mogoče je ta človek pozabil, kako se poboža otroka, kako se potolaži babico. V njegovih teorijah, v njegovih mislih, v njegovem življenju vladanja – kajti morda je bil svetovalec farizejev – je pozabil osnovne življenjske geste, prve geste, ki smo jih mi vsi, takoj ko smo se rodili, začeli biti deležni preko naših staršev.

Jezus je farizeja oštel s ponižnostjo in nežnostjo. Zaradi svoje potrpežljivosti, ljubezni, želje, da bi rešil vse, mu je razložil, kaj je storila tista grešnica in katerih gest ljubeznivosti on sam ni storil. Nato je, med ogorčenim mrmranjem vseh, ženi dejal: 'Tvoji grehi so odpuščeni! Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!' Te besede je Jezus izrekel samo ženski, ki je bila grešnica. To pa je rekel, ker je bila ona sposobna jokati zaradi svojih grehov, priznati svoje grehe, dejati: 'jaz sem grešnica' in to dejati sama sebi. Jezus istih besed ni namenil ostalim ljudem, ki sicer niso bili hudobni, vendar pa se tudi niso prepoznali kot grešniki. Za grešnike so imeli druge: cestninarje, prostitutke … Grešniki so zanje bili le oni.

Toda Jezus te besede: 'rešen si', 'rešena si', 'rešila si se', izreče samo tistemu, ki zna odpreti srce in se prepoznati kot grešnik. Odrešenje vstopi v srce samo takrat, ko srce odpremo za resnico naših grehov. Privilegiran prostor srečanja z Jezusom Kristusom so naši lastni grehi. Le-to se morebiti sliši kot herezija, a vendar je enako trdil tudi sveti Pavel, ko se je ponašal samo z dvema stvarema: s svojimi grehi in z vstalim Kristusom, ki ga je rešil.

Prepoznati lastne grehe, prepoznati lastno bedo, prepoznati tisto, kar smo in kar smo sposobni narediti in smo naredili – prav to so vrata, ki se odpirajo v Jezusovo ljubkovanje, v Jezusovo odpuščanje, v Jezusove besede: 'pojdi v miru, tvoja vera te je rešila', ker si bil pogumen, ker si bila pogumna, da si odprl/odprla svoje srce Njemu, ki te edini lahko reši.

Jezus hinavcem pove, da bodo prostitutke in cestninarji v nebeško kraljestvo prišli pred njimi. Te besede so izredno močne! Kajti samo tisti, ki se čutijo grešnike, v priznanju svojih grehov odprejo srce za srečanje z Jezusom, ki je za vse nas prelil svojo kri.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 18.9.2014)

Papeževa jutranja homilija: Prepoznati lastne grehe – vrata v Jezusovo ljubkovanje in odpuščanje