Sv. Hieronim
Postavljajo ga ob Avguština in Ambroža. Učenjak, široko razgledan, bistroviden, delaven, istočasno pa tudi ujedljiv in vročekrven. Njegova največja zasluga je prevajanje in razlaganje Svetega pisma. Po rodu je bil Latinec, verjetno rojen na Krasu, imel družbo svetih duhovnikov v Ogleju in Emoni, pa kmalu prišel v Rim in od tam na Vzhod. Poleg latinščine, ki jo je izpopolnil do klasične stilne lepote, je popolnoma obvladal grščino in posredoval grško krščansko kulturo Zahodu. Obvladal pa je tudi hebrejščino. Zato mu je bila naložena naloga, naj izčisti celotni prevod latinskega Svetega pisma. Mnogi radi podčrtavajo njegove človeške slabosti. Ni potrebno, ker jih je sam. Redko je najti velike ljudi, ki bi tako odkritosrčno priznavali svoje osebne napake in tudi skrite skušnjave, kot je to delal Hieronim. V puščavi, sredi pekočega sonca, izsušenosti, je vendarle v svoji domišljiji obujal mladostna leta, ko je v lahkoživi družbi Rima pil slasti življenja. In vendar je ta človek z ostro askezo prerastel vse svoje temne sile in podobno kot njegov sodobnik Avguštin postal svetnik. Prav Hieronim je zgled, kako ne smemo obupati sami nad seboj. Ne smemo se čuditi, če nosimo v sebi žlindro izvirnega greha. Vprašanje je le eno: Ali bomo zmogli s toliko molitve in pokore vse to prerasti in se prečistiti v božje otroke, kot je zmogel sv. Hieronim. Trdo delo, a brez njega ni mogoče doseči hieronimske veličine.
In še ena prošnja: Naj sv. Hieronim izprosi dosti razsvetljenja svetopisemskim učenjakom, da nam ne bodo zapravili niti trohice božje besede!
Posredujem. Morda bo komu koristilo:
Papež Benedikt XVI. je pri dveh splošnih avdiencah v Rimu, dne 7. in 14. novembra 2007, spregovoril o cerkvenem učitelju svetem Hieronimu. Dne 7. novembra je papež Benedikt XVI. v svojem krajšem nemškem nagovoru povedal je, da je bil sv. Hieronim rojen v današnji Ljubljani v Sloveniji:
»V današnji katehezi bi rad predstavil cerkvenega očeta Hieronima. Bil je rojen leta 347 v Stridonu, v današnji Ljubljani v Sloveniji, v krščanski družini. /Er wurde 347 in Stridon, dem heutigen Ljubljana in Slovenien, in einer christlichen Familie geboren./ Po svojem krstu leta 366 si je kmalu izbral asketsko-meniški življenjski slog. Nekaj časa je prebival v Antiohiji in Carigradu, kjer si je pridobil zelo dobro znanje grškega in hebrejskega jezika. Od leta 382 do 385 je bil v Rimu kot tajnik in svetovalec v službi papeža Damaza. Po njegovi smrti so ga različne napetosti in spori, ki so bili tudi značajsko pogojeni, nagnili k preselitvi v Betlehem, kjer je v krogu meniških tovarišic in tovarišev preživel zadnja tri desetletja pred svojo smrtjo leta 419 ali 420. V središču življenja in dela svetega Hieronima je bilo Sveto pismo. Z veliko skrbnostjo in v zvestobi izvirnim besedilom je prevedel velik del Svetega pisma v latinski jezik, pisal komentarje k mnogim svetopisemskim knjigam in si predvsem prizadeval, da bi tudi svoje mišljenje in delovanje povsem uravnaval po Božji besedi« (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 158).
***
»Neposredno po katehezi pretekle srede o življenju svetega Hieronima bi danes rad podal kratek pregled njegovega mišljenja. Da bi odkrili duhovni zaklad tega cerkvenega očeta, ga moramo najprej razumeti kot vernega kristjana. V središču njegovega mišljenja je Kristus, Očetova Beseda in resnično življenje, ki ga skuša Hieronim vedno globlje spoznavati v študiju Svetega pisma. To posrečeno izraža njegov znameniti stavek: »Nepoznanje Svetega pisma pomeni nepoznanje Kristusa«, ki se ponovi tudi v dokumentu drugega vatikanskega koncila (Dei Verbum, BR 25).
Svetnik vabi vernike, naj se dobro seznanijo s Svetim pismom. Sveto pismo je orodje, po katerem nam hoče Bog spregovoriti vsak dan. Seveda potrebujemo molitev in prošnjo za Svetega Duha, da bi napredovali v razumevanju Božje besede. Na tej poti se kristjan uči spoznavati svojega Gospoda tudi v delih ljubezni do bližnjega. Nauči se oblačiti Kristusa v ubogih, ga srečevati v trpečih, nahraniti v lačnih in mu dati zatočišče v brezdomcih. Verniki so poklicani k izpopolnjevanju svojega duhovnega življenja, kar je mogoče doseči s stalno budnostjo, z odpovedjo, z delovno vnemo in pokorščino. Cerkveni oče Hieronim ve in nam govori: Božja beseda nam ljudem odpira poti življenja in svetosti« (Benedikt XVI., Die Kirchenväter, Benno Verlag, Leipzig 2008, str. 164).
Prevedel Anton Štrukelj