Poklicanost
Poklicanost v duhovniško posvečenje lahko primerjamo s skritim zakladom na njivi. Gre zares za zaklad, ki ga Bog od vedno polaga v srca nekaterih ljudi, od njega izbranih in poklicanih, da mu sledijo v tem posebnem življenjskem stanu. Ta zaklad, ki mora biti odkrit in postavljen na svetlo, ni namenjen samo za obogatitev nekaterih. Kdor je poklican k temu poslanstvu, ni gospodar svojega poklica, ampak upravitelj daru, ki mu ga je Bog zaupal za dobro vsega ljudstva, vseh ljudi, tudi tistih, ki so se oddaljili od prakticiranja vere in ne izpovedujejo vere v Kristusa.

Formacija
Bog nikoli ne neha klicati nekaterih, da mu sledijo in služijo v posvečeni službi. Pa vendar je potrebna tudi formacija, ki je odgovor človeka, Cerkve na Božji dar, tisti dar, ki ga Bog daje po poklicih. Gre za varovanje in spodbujanje poklicev, da bodo rodili zrele sadove. Poklici so neobdelan diamant, s katerimi je treba skrbno in potrpežljivo ravnati, da bi nato sijali sredi Božjega ljudstva. Formacija zato ni enostransko dejanje, s katerim nekdo posreduje teološke ali duhovne ideje. Jezus tistim, ki jih je poklical, ni rekel 'pridi, ti bom razložil' ali 'hodi za menoj, poučil te bom'. Formacija, ki jo je Kristus dal svojim učencem se je namreč dogodila preko 'pridi in hodi za menoj', 'delaj tako kot delam jaz'. In to je metoda, ki jo želi Cerkev uporabiti za svoje služabnike. Formacija je izkušnja 'biti učenci', ki vedno približuje Kristusu in omogoča, da mu postajamo vedno bolj podobni.

Ravno zato formacija ne more biti naloga za določen čas, kajti duhovniki nikoli ne nehajo biti Jezusovi učenci. Včasih hodimo hitro, spet drugič je naš korak negotov, ustavimo se in lahko tudi pademo, a vedno ostajamo na poti. Formacija, v kolikor pomeni biti učenci, spremlja vse življenje posvečenega služabnika in v celoti zadeva njegovo osebo, intelektualno, človeško in duhovno. Začetno in permanentno formacijo je med seboj treba razlikovati, glede na različna obdobja. Pa vendar sta dve polovici ene same stvarnosti: življenja učenca klerika, zaljubljenega v svojega Gospoda in stalno v hoji za njim.

Evangelizacija
Vsaka poklicanost je za poslanstvo in poslanstvo posvečenih služabnikov je evangelizacija v vsaki njeni obliki. Začne se pri 'biti' in se spremeni v 'delati'. Duhovniki so povezani v zakramentalno bratstvo, zato je prva oblika evangelizacije pričevanje o bratstvu in občestvu med njimi in s škofom. Iz takšnega občestva lahko privre močan misijonarski zagon, ki posvečene služabnike osvobodi od lagodne skušnjave, da bi bolj skrbeli za mnenje drugih in za svoje dobro počutje, kot pa spodbujeni s pastoralno ljubeznijo za oznanjevanje evangelija vse do najbolj oddaljenih periferij.

V takšnem evangelizacijskem poslanstvu so duhovniki poklicani krepiti zavest, da so pastirji, poslani biti sredi svoje črede, po evharistiji ponavzočiti Gospoda in deliti njegovo usmiljenje. Gre za 'biti duhovniki' in ne 'delati kot duhovniki'. Kako lepo je videti duhovnike, ki se veselijo v svoji poklicanosti, z globoko vedrino, ki jih podpira tudi v trenutkih napora in bolečine! Do tega pa nikoli ne pride brez molitve, ki je srce duhovniškega življenja.

Duhovnike potrebujemo, saj poklicev primanjkuje. Tako škofje včasih sprejemajo mlade kandidate brez razločevanja, kar je slabo za Cerkev. Dobro je treba preveriti, ali je oseba zdrava, uravnotežena, zmožna darovati življenje, evangelizirati, se odpovedati družinskemu življenju in slediti Jezusu. Treba je misliti na dobro Božjega ljudstva.« (Papež Frančišek Kongregaciji za kler, v Vatikanu, 3.10.2014)

Papež Kongregaciji za kler o poklicanosti, formaciji in evangelizaciji