Človek s predsodki ima vedno škarje v rokah. Koncilske dokumente, izjave Cerkve in evangelij sam razrezuje po svojih zamislih.

Kar je po njegovem kopitu, je dobro; vse drugo je predmet kritike in obsojanja. Bi ne mogli za vsem tem velikokrat zaslediti človekovega napuha? Vedno pa neko ozkost in trmoglavost. So ljudje, ki so pripravljeni obsojati tudi papeža in škofe, tako zelo so »kristjani«. Pri vsem tem jih pa morda nič ne moti, da stalno živijo v grehu in je njihovo osebno življenje daleč od evangelija. Trkajo se na prsi, da nosijo prapor pravovernosti, istočasno pa obsojajo, obrekujejo in s tem Cerkvi samo škodujejo. Na čim višjem položaju je kdo, tem večja je škoda. In čim širši krog zajame to razdiralno delo, tem več je zla. Kdor misli, da ima v zakupu vso resnico, kdor v boju »za resnico« gazi ljubezen, ki je temelj krščanskega življenja, kdor se postavlja nad Cerkev, kdor v imenu pravovernosti sumniči, natolcuje, obsoja, ta ne gradi, ampak podira. Kako zelo mi je potrebna nehlinjena ponižnost in pristna ljubezen do resnice. Danes in v bližnji prihodnost bomo na preizkušnji: ali res ljubimo Cerkev in ji zaupamo.