Cerkev je mojstrovina Duha
»Ko se želi ponazoriti, da so elementi, ki sestavljajo neko stvarnost, med seboj tesno povezani in tvorijo eno samo stvar, se pogosto uporablja podoba telesa. Z apostolom Pavlom je ta izraz bil prenesen na Cerkev in postal prepoznan kot njena najgloblja in najlepša poteza. V kakšnem smislu Cerkev tvori telo? Zakaj se jo opredeljujejo kot Kristusovo telo?
V starozavezni Ezekielovi knjigi beremo o videnju, ki lahko v naših srcih zbudi zaupanje in upanje. Bog preroku pokaže dolino, ki je bila polna suhih kosti. Pravi mu, naj nanje prikliče Duha. In takrat se kosti začnejo premikati, se med seboj približevati in povezovati, na njih pa zrastejo kite in zatem meso. Tako nastane telo, polno življenja. To je podoba Cerkve - to je Cerkev, je mojstrovina Duha, ki v vsakega vliva novo življenje Vstalega in nas postavlja drugega ob drugega, v služenje in podporo drug drugemu. Tako iz vseh nas naredi eno samo telo, zgrajeno v občestvu in ljubezni.
Po krstu postanemo Kristusovi
A Cerkev ni samo telo, zgrajeno v Duhu. Cerkev je Kristusovo telo. In to je zares. Gre za velik dar, ki ga prejmemo na dan svojega krsta. Po zakramentu krsta nas namreč Kristus naredi za svoje, sprejme nas v srce skrivnosti križa, največje skrivnosti njegove ljubezni do nas, da bi nato lahko z njim vstali kot nove stvaritve. Tako se rodi Cerkev. In tako se Cerkev prepozna kot Kristusovo telo. Krst predstavlja pravo ponovno rojstvo, ki nas obnavlja v Kristusu in po katerem postanemo del njega. Prav tako nas tesno poveže med seboj, kot ude enega telesa, katerega glava je On sam.
Tako pride do globokega občestva ljubezni. Ko Pavel spodbuja može, naj ljubijo svoje žene kakor lastno telo, doda, da tako tudi Kristus ravna s Cerkvijo, kajti udje njegovega telesa smo. Lepo bi bilo, če bi se pogosteje spomnili tega, kar smo, kaj je iz nas naredil Gospod Jezus. Smo njegovo telo, tisto telo, ki ga nič in nihče ne more odtrgati od njega in ki ga on prekrije z vsem svojim trpljenjem in vso svojo ljubeznijo tako kot ženin svojo nevesto.
Kot Kristusovi udje živimo v ljubezni
Ta misel mora v nas prebuditi željo, da bi Gospodu odgovorili in njegovo ljubezen delili med seboj kot živi udje njegovega telesa. V Pavlovem času je skupnost v Korintu glede tega naletela na mnoge težave in – tako kot pogosto tudi mi – doživljala ločitve, zavisti, nerazumevanja in izključevanje. Vse te stvari niso dobre. Namesto da bi izgrajevale in dajale rast Cerkvi kot Kristusovemu telesu, jo razbijajo na številne koščke, jo razkosavajo. To se dogaja tudi danes. Pomislimo na krščanske skupnosti, župnije, kraje, kjer živimo – koliko je sporov, zavisti, obrekovanja, koliko je nerazumevanja in izključevanja. Vse to nas med seboj ločuje. Je začetek vojne. Vojna se ne začne na bojnem polju, vojne se začnejo v srcu, s tem nerazumevanjem, ločitvami, zavistjo, s tem bojem med nami. Tako je bilo tudi med kristjani v Korintu in apostol Pavel jim je dal nekaj konkretnih nasvetov, ki veljajo tudi za nas: Ne biti ljubosumni; v naših skupnostih ceniti darove in kvalitete naših bratov; v trpljenju biti blizu odrinjenim in tistim v stiski; izraziti svojo hvaležnost; ne se imeti za boljše od drugih. V ljubezni bodimo drug drugemu udje, ki živijo in se darujejo za dobro vseh.
Dragi bratje in sestre, prosimo Svetega Duha, da nam bosta njegova milost in obilje njegovih darov pomagala zares živeti kot Kristusovo telo, združeni kot družina, ki je Kristusovo telo, in kot vidno in lepo znamenje Kristusove ljubezni.« (Papež Frančišek v katehezi med splošno avdienco na Trgu sv. Petra, 22.10.2014)