»V današnjem odlomku iz Pavlovega pisma Efežanom apostol opiše svojo izkušnjo Jezusa. Zaradi te izkušnje je pustil vse, saj je bil 'zaljubljen' v Kristusa. Ko je torej 'upogibal kolena pred Očetom, ki more napraviti neznansko več od tega, kar prosimo ali mislimo', je bilo to zanj dejanje čaščenja. Pavel uporablja jezik brez meja, saj časti Boga, ki je kot morje brez obrežja, brez meja, neizmerno morje. Tega Boga, Očeta, Pavel prosi za vse nas, 'da bi se po njegovem Duhu močno utrdili v notranjem človeku'.
Očeta prosi, da bi Duh prišel in nas utrdil, nam dal moč. Ne moremo iti naprej brez moči Duha. Naše moči so slabotne. Ne moremo biti kristjani brez milosti Duha. Ravno Duh nam namreč spremeni srce, omogoči nam iti naprej v kreposti, da lahko izpolnjujemo zapovedi. Pavel Očeta zatem prosi za še eno milost. In sicer za Kristusovo navzočnost, ki bi nam pomagala rasti v ljubezni. Kristusova ljubezen 'presega vsako spoznanje'. Ne moremo je razumeti drugače, kot preko tega dejanja čaščenja tiste sijajne neizmernosti.
To je Pavlova mistična izkušnja, ki nas uči molitve hvaljenja in molitve čaščenja. Pavel začne hvaliti Boga pred našimi majhnostmi, našimi mnogimi sebičnimi interesi. V dejanju čaščenja Očeta prosi, naj nam pošlje Duha, da bi nam dal moči in bi mogli iti naprej, da bi nam omogočil razumeti Kristusovo ljubezen in da bi nas Kristus utrdil v ljubezni. Pri tem se Očetu zahvali: 'Hvala, kajti Ti si zmožen narediti tisto, kar si mi niti ne upamo misliti.' To je lepa molitev. Tako notranje življenje nam daje razumeti, da je Pavel pustil vse, da je imel vse za smeti zato, da bi 'pridobil Kristusa in da bi se našel v Kristusu'.
Tudi za nas bi bilo dobro tako misliti in častiti Boga. Dobro bi bilo hvaliti Boga, vstopiti v ta svet prostranosti, veličine, velikodušnosti in ljubezni. Dobro bi bilo, saj gremo tako lahko naprej v veliki zapovedi – edini zapovedi, ki je v temelju vseh drugih – v ljubezni: ljubiti Boga in ljubiti bližnjega.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 23.10.2014)