»Naša molitev je obogatena s čustvi, spomini in hvaležnostjo za pričevanje oseb, ki smo jih poznali, s katerimi smo delili služenje Cerkvi. V njihove obraze zre Oče s svojo ljubeznijo in usmiljenjem. Ob Očetovem nebeškem pogledu pa je tudi pogled Marije, ki posreduje za svoje ljubljene sinove. Naj skupaj z verniki, ki so jim služili tu na zemlji, sedaj uživajo slavo novega Jeruzalema.
Vse Božje razodetje je rezultat dialoga med Bogom in njegovim ljudstvom. Tudi vera v vstajenje je povezana s tem dialogom, ki spremlja pot Božjega ljudstva v zgodovini. Ne preseneča, da je tako velika skrivnost, tako odločilna in nadčloveška, kot je vstajenje, zahtevala vso pot in ves potreben čas, vse do Jezusa Kristusa. On lahko reče: 'Jaz sem vstajenje in življenje', ker se v njem ta skrivnost razodene ne samo v polnosti, ampak se uresniči, zgodi, prvič in dokončno postane resničnost. V odlomku iz Markovega evangelija, ki smo ga slišali, je pripoved o Jezusovi smrti povezana s praznim grobom in pomeni vrh celotne poti. Dogodek vstajenja je odgovor na dolgo iskanje Božjega ljudstva, iskanje vsakega človeka in vsega človeštva.
Vsak je povabljen vstopiti v ta dogodek. Poklicani smo, da se najprej postavimo pred križ kot Marija, kot žene, kot stotnik; da prisluhnemo Jezusovemu kriku in njegovemu zadnjemu dihu in na koncu tišini; tisti tišini, ki se razširi na vso veliko soboto. Prav tako smo poklicani iti h grobu, da bi videli odmaknjeno veliko skalo, da bi slišali sporočilo: 'Vstal je, ni ga tukaj.' Tam je odgovor. Tam je temelj, skala. Ne v učenih govorih, ki hočejo prepričati, ampak v živi besedi Jezusovega križa in vstajenja. To oznanja tudi apostol Pavel: Jezusa Kristusa križanega in vstalega. Če on ni vstal, je naša vera prazna in brez osnove. A ker je vstal, še več, ker on je vstajenje, je naša vera polna resnice in večnega življenja.« (Papež Frančišek med sv. mašo za pokojne kardinale in škofe v baziliki sv. Petra, 3.11.2014)