Vedno se moramo boriti proti skušnjavam, ki nas vodijo daleč od služenja bližnjemu. Služiti moramo kot Jezus, ne da bi karkoli zahtevali. Služenja ne smemo nikoli preoblikovati v nekaj, kar nam daje oblast.

Jezus govori o moči vere. A pri tem takoj razloži, da je vero potrebno umestiti v služenje, kot beremo v današnjem evangeljskem odlomku. Le-ta pripoveduje o služabniku, ki cel dan dela na polju. Zvečer se vrne domov, toda namesto da bi šel počivat, mora streči svojemu gospodarju. Kdo od nas bi temu služabniku lahko svetoval, naj gre na sindikat, kjer bi mu priporočili, kako naj ravna s takim gospodarjem. Jezus pa reče: 'Ne, služenje je vse.' On sam je namreč pokazal pot s to držo služenja. On je služabnik. On se predstavi kot služabnik, kot tisti, ki je prišel, da bi služil, in ne, da bi drugi služili njemu. To je povedal jasno. In tako je apostolom pokazal pot tistih, ki so prejeli vero, tisto vero, ki dela čudeže. Da, ta vera bo na poti služenja delala čudeže.

Kristjan, ki s krstom prejme dar vere, a tega daru ne prenaša naprej, postane kristjan brez moči in brez rodovitnosti. Na koncu postane kristjan sam zase, služi le samemu sebi. Njegovo življenje je žalostno. Velike Gospodove stvari so zapravljene. Gospod nam pravi tudi, da ni mogoče služiti dvema gospodarjema. Ali služiš Bogu ali bogastvu. Mi se od drže služenja pogosto oddaljimo zaradi lenobe. Ta naredi srce mlačno. Lenoba nas oddalji od služenja in nas pripelje k udobju in egoizmu.

Mnogo kristjanov je takšnih. So dobri, hodijo k maši, a služenje se hitro konča. Kadar rečem služenje, mislim vse: služenje Bogu v čaščenju, molitvi, hvalnicah; služenje bližnjemu; tudi kadar moram služiti, naj bo služenje vse do konca, kajti Jezus je v tem odločen: 'Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: Preprosti služabniki smo.' To je zastonjsko služenje, ne da bi karkoli zahtevali.

Poleg lenobe nas od drže služenja lahko oddalji tudi težnja, da bi obvladovali situacijo. Nekaj takega se je zgodilo učencem in apostolom. Ljudi niso odganjali stran, da ne bi motili Jezusa, temveč, da bi bilo udobneje njim. Polastili so se Gospodovega časa in moči. Hoteli so ga imeti le zase. Polastili so se te drže služenja in jo preoblikovali v nekakšno 'strukturo oblasti'. To lahko vidimo iz razprave med Jakobom in Janezom, kdo izmed njiju je večji; ali pri materi, ki Gospoda prosi, da bi eden od njenih sinov postal prvi minister, drugi pa minister za gospodarstvo.

Enako se lahko zgodi tudi danes. In sicer takrat, ko kristjani postanejo gospodarji vere, gospodarji Kraljestva, gospodarji odrešenja. Gre za skušnjavo, ki jo imamo vsi kristjani. Zato nam Gospod govori o služenju v ponižnosti, služenju v upanju, o krščanskem služenju, ki je veselje. V življenju se moramo veliko boriti proti skušnjavam, ki nas poskušajo oddaljiti od te drže služenja. Lenoba vodi v udobje: to je služenje na pol. Obvladovanje situacije, ko služabnik postane gospodar: to vodi v napuh, ošabnost, z ljudmi ravnam grdo, počutim se pomembnega, ker sem kristjan, ker imam odrešenje; ipd.

Prosimo danes za dve veliki milosti: Ponižnost v služenju, da bi lahko rekli, 'smo preprosti služabniki' – ampak zares služabniki – vse do konca; in upanje v pričakovanju razodetja, ko bo Gospod prišel k nam.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 11.11.2014)

Papež Frančišek med jutranjo homilijo razložil, kaj za kristjana pomeni služiti

Papež italijanskim škofom: Začetna in trajna formacija sta dva trenutka ene same stvarnosti