Na dnu nekje si je treba izkopati studenec miru.

Pot do dna je pa težavna. Velikokrat bi radi samo posnemali svetnike. Vendar ima vsak svojo pot. Svetniki nam samo v enem ostanejo zgled: kako so spoznali in izpolnili božjo voljo. To je edino, v čemer jih moremo posnemati, sicer pa iti tisto pot, ki nam jo sproti začrtava Bog. Ta pot je včasih mučna. Preveč zlaganosti smo se naučili v »šoli življenja«. V pobožnosti pa zlaganosti ne sme biti. Šele takrat, ko si bomo odtrgali obliž z gnojne rane in razgrnili zavese, ki prekrivajo resnico v nas, šele tedaj bomo mogli iti do dna in tam – v Bogu – najti svoj mir. Če ponavljamo molitve velikih svetnikov, so velikokrat popolnoma tuje. Naša notranjost je daleč od razpoloženja, ki ga izražajo ti duhovni velikani. Ob takih molitvah imamo kvečjemu možnost, da premišljujemo, kako smo daleč od njih. Kar na slepo ponavljati velikodušne izraze predanosti, ki je mi ne zmoremo, pa bi bila zlaganost. Zato moram biti previden tudi v premišljevanju svetnikov. Njihova silna volja, ki se uklanja božji volji, to je tudi naša pot. A mora biti naša, ne njihova. Živimo v drugačnih okoliščinah, našo notranjost po svoje oblikuje Sveti Duh. Zato moramo najti v vsem – tudi v molitvi – svoj pristni izraz.

Naučiti se moramo preprostega pogovora z Bogom, da govorim iz sebe, iz svoje stiske ali iz svojega hrepenenja ali ljubezni. Čim več je te osebne molitve, tem bolj bo pristno vse moje molitveno življenje.