»Opravil« sem večerno molitev, »opravil« sem nedeljsko dolžnost. Kolikokrat je morda res tako. Zato pa sta maša in molitev brez pravih sadov v mojem življenju.

Raztresenost ni razlog, da bi molitev opuščal. Moja osebna revščina še manj sme biti vzrok, da bi opustil nedeljsko mašo. Če me ne drži drugega, me vsaj dolžnost veže na Boga. A to ni dovolj za človeka, ki hoče biti kristjan – zares. Majhen pripomoček. Če je moje molitveno življenje stkano samo iz molitvenih obrazcev, potem moram začeti tako, da vzamem katerokoli teh molitev in izgovarjam čisto počasi besedo za besedo in jo premišljam. Mala Terezija je rekla, da je tako začela moliti očenaš. Pa je ostala pri prvi besedi: Oče. To je bilo dovolj za celo uro. Če tako od časa do časa premišljevaje premolim vse svoje običajne molitve, me bo prevzelo spoznanje, kako malo poznam vsebino besed, ki jih izgovarjam. Zato je ostalo vse prazno. In kljub desetletjem molitve sem tam, kjer sem bil. Pa je glavni namen molitve, da me posveti, preduhovi. Drugo sredstvo pa je kratka misel na Boga. Samo pogled, v katerem pa je zajeto vse: ljubezen, vdanost, daritev, prošnja, hvalnica. Samo trenutek. A če je ves moj dan – tudi sredi vrveža – posejan s takimi kratkimi mislimi na Boga, potem se počasi naučim moliti v vsem, kar sem in kar preživljam. A le tako res molim in me ne zadene obsodba Kristusa: Ne blebetajte!

Gospod, nauči me moliti!