»Želim vam nameniti sporočilo upanja in spodbude: upanja, ki je postavljeno na zaupanje, da težave lahko postanejo spodbude za edinost, da bi se tako premagali strahovi, ki jih doživlja Evropa; ter spodbude za vrnitev k trdnemu prepričanju ustanoviteljev Evropske unije, ki so želeli prihodnost, postavljeno na skupno delo za preseganje razdelitev in za pospeševanje miru in skupnosti med vsemi narodi celine. V središču tega ambicioznega načrta je bilo zaupanje v človeka, ne toliko kot državljana ali ekonomskega subjekta, marveč v človeka kot osebo s transcendentnim dostojanstvom…
Dostojanstvo je ključni pojem, povezan z neodtujljivimi človekovimi pravicami. Pospeševanje človekovih pravic danes zaseda središčno vlogo v zavzemanju Evropske unije, da bi se podpiralo dostojanstvo osebe tako znotraj unije kot v odnosih z drugimi državami. Gre za pomembno in občudovanja vredno zavzemanje, kajti obstaja preveč situacij, kjer so človeška bitja obravnavana kot predmeti, katerim se lahko programira pojmovanje, videz in uporabnost in ki so lahko odvrženi takrat, ko ne služijo več, saj so postali šibki, bolni ali stari… Danes je pomembno poglobiti kulturo človekovih pravic, ki bo lahko modro povezala individualno oziroma osebno razsežnost z razsežnostjo skupnega dobrega, s tistim 'mi-vsi', ki je sestavljen iz posameznikov, družin in vmesnih skupin, ki se povezujejo v družbeno skupnost. Govoriti o človekovem transcendentnem dostojanstvu pomeni govoriti o njegovi naravi, ki ji je prirojena zmožnost razlikovanja med dobrim in slabim; govoriti o 'kompasu', ki je vpisan v naša srca in ki ga je Bog vtisnil v stvarstvo; predvsem pa pomeni gledati na človeka kot 'odnosno bitje'. Ena od najbolj razširjenih bolezni v Evropi je osamljenost, lastna tistemu, ki je prikrajšan za odnose.
To osamljenost je nato še bolj zaostrila gospodarska kriza, pri čemer je v zadnjih letih poleg širjenja Evropske unije med državljani naraščalo tudi nezaupanje v institucije. Te so se zdele oddaljene, usmerjene v postavljanje pravil, ki so bila zaznana kot daleč od posameznih narodov, če ne celo škodljiva. Zaznati je splošen vtis o utrujenosti in postaranosti, o Evropi 'babici', ki ni več rodovitna in živahna. Zdi se, kot da so veliki ideali, ki so navdihnili Evropo, izgubili svojo privlačnost moč na račun birokratskih tehnicizmov njenih institucij…
Potrditi dostojanstvo osebe pa pomeni priznati dragocenost človeškega življenja, ki nam je bilo podarjeno zastonj in zato ne more biti predmet izmenjave ali prodaje…
Evropa, ki ni več zmožna odprtosti za transcendentno razsežnost življenja, je Evropa, ki počasi tvega, da bo izgubila lastno dušo, tudi tistega humanističnega duha, ki ga ljubi in brani. Ni temeljnega pomena le dediščina, ki jo je krščanstvo v preteklosti pustilo v družbeno kulturnem oblikovanju celine, ampak predvsem prispevek, ki ga namerava dati danes in v prihodnosti k njeni rasti…
Na vas, zakonodajalcih je naloga varovanja in rasti evropske identitete, da bodo državljani ponovno dobili zaupanje v institucije Unije in v načrt miru in prijateljstva, ki je njen temelje... Prizadevajte si, da bo Evropa odkrila svojo dobro dušo.« (Odlomki iz govora papeža Frančiška v Evropskem parlamentu v Strasbourgu, 25.11.2014)
Papež Frančišek priporočil Mariji apostolsko potovanje v Strasbourg