Iščite najprej božje kraljestvo ... Iz tega sledi drugo: Prinašajte najprej božje kraljestvo.

Saj je Kristus učencem naročil, naj oznanjajo: Približalo se je božje kraljestvo. To je enako: sprava z Bogom, življenje v Bogu. Gotovo moramo katoličani sodelovati v mnogih, kar recimo: v vseh stvareh. Lačnim je treba prinašati kruha. Neukim znanje. Pomagati je treba urejati družbeno življenje, gospodarsko ravnotežje ustvarjati, da bo vsak mogel mirno živeti. Sodelovati moramo pri kulturnem delu, in še in še. A vse to že delajo ali morejo delati tudi drugi, čeprav so brez vere. Enega pa ne morejo: prinašati ne morejo v svet Boga. To pa je čisto naša naloga in je nihče opravil ne bo, če je ne bomo mi. Najprej moramo sami živeti globoko zakramentalno življenje. Mi sami moramo biti v tesnem stiku z Bogom. Kajti ničesar dati ne morem, česar sam nimam. Ni dovolj govoriti o božjem kraljestvu, treba ga je graditi. In tega današnji človek najbolj potrebuje: notranje ozdravljenje, ki ga prinaša sprava z Bogom. Gre za ozdravljenje v jedru, v globini biti. Sèm ne seže še tako spreten psiholog. Sèm seže le on, ki preiskuje »obisti in srca«.

 In še izbrišimo zgrešeno misel, češ da je to monopol duhovnikov. Ne, to je naloga vsakogar, ki je krščen. Mi vsi smo kristonosci, dajati ga moramo drugim. To je zares samo naše delo. Nihče drug ga ne bo opravil.